Na vsebino

Noseča na Kubo

Na Kubo s trebuhom

Ob vsakodnevnemu zasutju meila z vsemi možnimi ponudbami in kupomi, sredi decembra obujam spomine na najino potovanje na Kubo. To ni bilo običajno, še manj pa enostavno potovanje. Bilo je rahlo posebno, ker sem bila takrat noseča. In to tudi ni potopis, kjer bi dobil vse informacije o destinaciji. Za to imaš Googla.

Noseča na potovanje

Priznam, obrnila sem sto in eno stran na Googlu, kako na potovanje noseča. Ker je bilo to najino poročno potovanje, sva ga morala izkoristiti, dokler sem bila v enem kosu. Izbirala sva med vzhodom in zahodom, vendar nama je obema bližji zahod. Obožujeva Južno Ameriko. Nikoli nisva bila za Tajsko, Indijo in vse kar je na tistem koncu sveta. Ne za hrano, ne pijačo. Res sem se spogledovala še s Kenijo, vendar si v tistem stanju tam nisem upala. In ker sta najini službi (predvsem njegova) taki, da sva potrebovala odmor, sva pri Kubi usekala po svoje, za mnoge mimo. Nisva šla na potovanje, ampak na počitnice.

Razlika med potovanjem in počitnicami

Kaj to pomeni? To pomeni, da sva bila zelo na komot. In kako izgleda komot Kuba?

Letela sva iz Münchna, zato sva do tam skočila z GoOptijem. Pusti štope, vlake, ... Kaj je lahko še bolj komot? Za mali denar ugodno potovanje z največ še 6 sopotniki. Bilo nas je manj, zato sva imela eno vrsto v kombiju lepo zase.

Nato let do Madrida in dalje do Havane. Let do Madrida je minil hitro s tistim malim avtobusom s krili, no do Havane je pa le trajalo malo dlje. Dobrih 9 ur leta je bilo zame že malo veliko. Na poti do Havane sem si na račun nosečnosti izborila sedež v dvojini (tista ob oknu, ko sta samo dva), za nazaj teh ugodnosti ni bilo in sva se stiskala na sredini, kjer so 4 v kosu. Adijo pamet! Usedi se v leseno gajbico in naj te nekdo 9 ur vozi iz Metlike v Novo mesto pa nazaj čez Gorjance. Pa potem kokodakaj, da sem občutljiva.

Po pristanku na Kubi sva se napokala v avtobus in gas do hotela. Ko sva stopila skozi vrata letališča, naju je za dobro jutro prvo zadela nora vlaga in sopara. Prijetno toplo, ni kaj. Pri nas je bilo že krepko jutro, zato naju je malo dajal še jet lag.

Končno sva prišla do hotela, se po eni uri čakanja na recepciji ob 4 zjutraj napokala v sobo brez klime in tam ostala do...konca počitnic.

A sedaj razumeš, kaj pomeni Kuba na komot?

CUC za prijaznost, CUC za neprijaznost

Ker sva šla na Kubo na dopust in ne kruzat po otoku, sva dodobra spoznala najine hotelske uslužbence. Sedaj si sigurno misliš, da nisva normalna, ker nisva izkoristila časa na Kubi in je prepotovala z nahrbtniki po dolgem in počez. Pač nisva. Ker se jaz nisem počutila sposobno švicat po busih, ker sva hotela odmor in ker se imava na Kubo namen še vrniti (no, to zadnje so pobožne želje). Zato sva 10 dni ležala na najini popolni peščeni plaži, srkala Cuba libre in se namakala v najtoplejšem Karibskem morju. In povem ti, bila je totalna relaksacija!

Priznam pa, da sem bila šokirana nad preveliko mero relaksacije med domačini. Njihov socializem je bil dobri dve leti nazaj še kako živ in jaz sem ob njihovem delu izgubljala živce. Pri večerji razumem napitnino, ko je nekdo do tebe prijazen in usrežljiv. Vendar napitnina, da to nekdo postane, tega pri nas že dolgo ni več.

Domačini se delijo v tri skupine: te, ki delajo in se sekirajo. Te, ki se jim ne da delat in te, ki jim je vseeno za vse.

Izgubljeni v času

Da nisva cele dneve samo ležala na plaži, sva obdelala vsaj okolico Varadera, kjer sva počitnikovala. Imela pa bi smrtni greh, če ne bi obiskala Havane. Za naju enega najlepših mest, ki je obstalo nekje v svojem času. Tam sva se odpeljelala s svojim vodičem, ki nama je mesto razkazal tako, po domače. Pristno. Iz prve roke sva izvedela in videla, kako živijo, zato kljub poležavanju v najbolj turističnem in komercialnem Varaderu nisva izgubila stika s pristnostjo in avtentičnostjo. Ko smo že pri avtentičnosti: ko si na Kubi, je skoraj prva stvar, ki jo opaziš: avtomobili. Ostanek Amerike na karibskih tleh je nekaj, kar je dodobra zaznamovalo ta otok. In upam, da ga nov val iz severa tudi ne pokvari.

Kaj je sploh Kuba?

Kako sem Kubo videla jaz, oziroma kako sva jo videla oba?

Rum, cigare in jastog.

Zelen otok s popolnim morjem. Toplim, turkiznim. Prijazni domačini, ki živijo, da uživajo. Ampak v majhnih stvareh. Sredi ulice ob dveh popoldan starčki igrajo saksofon, pojejo in se s svojimi starimi boki zibajo tako lahkotno in ležerno, kot misli naših politikov na redni seji v Parlamentu.

Ujeti v času in skoraj da prostoru. Odnese te v njihov svet, v čas, ko so tam Američani puščali še lepe denarce in Kuba je cvetela v vsej svoji popolnosti.

Njemu se je zdela Kuba strašno zanimiva, fascinantna, s svojim sistemom na nek način humorna. Začuda kljub svoji preciznosti ni pogrešal urejenosti in se je z lahkoto pogreznil v njihov nered.

No, pri meni je bila slika popolnoma drugačna. Če sem običajno jaz tista, ki nikoli ne komplicira, sem bila tokrat tipičen tečni turist. Kar pripisujem svojemu stanju.

Vse mi je smrdelo! Kamorkoli sem prišla, so me motile vonjave. Tropsko sadje, ki ga načeloma obožujem in občudujem v samo večje in boljše založenih trgovinah, je bilo tukaj na dosegu roke, kot septembra jabolke iz vrta. Pa mi je smrdelo.

Klima je bila v hotelu sicer montirana, delala ni. Grozna vlaga, da se brisače niso v 10 dneh sploh uspele posušiti, je še dodatno zagodla mojim hormonom. O higieni ne bi izgubljala besed, ker noseča ženska vidi vse. Še preveč.

Dneve sem preživljala na kuhanem rižu in pečenem piščancu. Kar ne pomeni, da imajo tako slabo kulinariko, samo meni ni nič drugega pasalo. Hrana ni slaba, daleč od tega. Odlična je! Čeprav so mi po 3 dneh že presedale banane na sto in en način, je za pohvalit. Must try je jastog, ki ti ga pripravijo domačini.

Drugače pa imam samo en nasvet: Nikoli, ampak res nikoli ne hodi na Kubo noseča! Zakaj? Ko so vsi srkali dišeči rum, se nacejali s Cuba Libre in se utapljali v Pina Coladi, sem jaz žulila svoj ananasov sok. Ti moram reči še kaj?

Vir: Busy Blonde Blog

Polno zasedena blondinka, čistokrvna Belokranjka. S familijo, službo in podočnjaki na hrbtu. Prikrita hedonistka, ki klišejsko ljubi hrano, vino, modo in potovanja. Čisto zares in nezlagano pa obožuje svojo Belo krajino. Vsak petek si preberite njeno s sarkazmom in humorjem začinjeno razmišljanje o življenju povprečne družine v Beli krajini.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj