Novo normalno?

Železniška postaja Črnomelj.

Kakšno leto dni pred korono.

Nekega zaspanega jutra ob 6.00 uri.

Čakam vlak, da me odpelje v službo.

Na peronu veliko šolarjev, pravi vrvež, živžav poln smeha.

Tudi oni čakajo, da jih vlak odpelje v šolo.

Izstopata fant in dekle, ki se par metrov stran objemata in veselo kramljata. Pade tudi kak poljubček, kakopak.

Nič pretresljivega – to je pač normalno.

Pride vlak.

Parček iz postaje se usede na sosednji sedež, sedita drug nasproti drugega.

Ne objemata se več, pač pa si natakneta slušalke, jih priključita na mobije in vlak odpelje.

Nehote ju opazujem,……

Smejita se in tipkata, tipkata.

Šele na sredini vožnje mi postane jasno, da si pošiljata SMS- e!

Moj bog – to ni normalno. Sedeti pol metra stran in se ne pogovarjati?!

To pa ni normalno – to je novo normalno !

Da, danes to vem, takrat še nisem.

****

Za uvod naj povem, da se mi tale izraz iz naslova bloga ne dopade in vzbuja v meni odpor. Niti ne vem kdo pravzaprav nam je to besedno zvezo vsilil. Najbrž je to izjava kakšnega politika, mogoče medijev ali kakšnega člana Covid kriznih štabov kjerkoli po svetu. Jasno pa je, da je izraz nastal kot posledica situacije kateri smo priča in katera nas počasi, a vztrajno spreminja. Vzroke za nastali odpor znotraj mene, ko slišim (preberem) ta izraz je treba iskati v dilemi, ki se pojavi istočasno, saj kljub trudu odgovorov na kaj je »novo normalno« ne najdem.

Kaj je sploh normalno ?

Če vprašam sebe bi dejal, da je normalno nekaj kar počne večina ljudi, kar je povprečno ali mogoče tipično, nekaj kar je v skladu z utripom okolja. Ampak to ni tako nedvoumno. Tudi nekdo, ki počne nekaj, kar sicer ne počne večina nas zaradi tega še ni nenormalen. Dejstvo pa je, da nezaželjene spremembe (katerim smo priča) v družbi in okolju takoj sprožijo pojav, ki mu pravimo stigmatizacija. To pa že v osnovi kliče k težavam. Že to, da je nekdo v samoizolaciji mu pritisne pečat stigme.

Torej, kaj je sploh normalno in kaj nenormalno (novo normalno)?

Če si izposodim zaljubljeni parček je njuno početje na peronu normalno, tisto na vlaku pa ne tako zelo. Z mojega zornega kota, da ne bo pomote.

Z medicinskega aspekta je »normalen« tisti, ki je zdrav. Ostali, ki odstopajo od diagnostičnih kriterijev medicine pa so bolni, torej »nenormalni«- tu je torej ločnica jasno merljiva. S tem pa zgodbe še zdaleč ni konec, saj ljudje ne premoremo le telesa pač pa tudi dušo, psiho, lastni jaz. Z vidika psihološkega zdravja pa je pojem normalnega močno zabrisan, saj ni nedvoumnih pravil. Ker je vsakdo izmed nas individua, unikat. Kar se družbe tiče pa se dodatno pojavi še »ovira« v smislu kulturnih in ideoloških razlik. Zato se na nekaj nevsakdanjega tudi odzivamo kakor se pač odzivamo. Individualno in kot družba. Kar je za neko nacijo normalno je za druge popolnoma nesprejemljivo in se celo zakonsko preganja. Ti primeri niso tako zelo redki.

Osebno se kot laik ne poglabljam v te strokovne podrobnosti. Lahko zapišem le to, da je zame normalno to, da se družimo, pogovarjamo, plešemo, medsebojno obiskujemo, objemamo, hodimo na družabne prireditve. Brez mask po možnosti. To je zame normalen vzorec obnašanja, to počnemo že stoletja in ravno zato se težje soočamo z »novim normalnim«. Vsaj večina nas, bi rekel.

Novo normalno je torej odsotnost druženja, pogovarjanja, plesanja, obiskovanja, objemanja in še tisoč drugih stvari. Nič več družabnih prireditev, stikov, koncertov, kino predstav, dramskih uprizoritev, športnih tekmovanj? Celo ohceti odpadejo ali pa bodo v družinskem krogu kot pogrebi?

Tega ne znam dojeti drugače kot zelo stresno okolje, pa naj smo ljudje še tako prilagodljivi. Čakanje pred trgovinami, da se izprazni kvota dovoljenih kupcev v prostoru, čakanje pred zdravstvenimi ustanovami, da prideš na vrsto, debata z uslužbenci skozi pleksi pregrade,….vse to ni nekaj, kar me veseli. Vse to zame ni normalno, čeprav pojma normalnosti ne moremo opredeljevati kot nekaj apsolutnega.

Proces privajanja na nove normalnosti bo dolg, nekaterim bo lažje, drugim pač ne. Pandemija ni nevihta, ki pride in gre, je dolgotrajen proces in sodelujoči v njem smo (bomo) na velikih preizkušnjah.

Toda ali imamo sploh možnost drugačnega izbora ?

Se lahko nadejamo, da se staro normalno enkrat v prihodnosti zopet vrne ?

Dvomim, krepko dvomim. Smo priča velikim spremembam, pred našimi očmi se dogaja reset sistema, pravil igre in še kaj. Poti nazaj najbrž resda ni. So ljudje, ki se bodo na novo normalno privadili brez težav in so tudi tisti, ki tega nikoli ne bodo sprejeli. Vmes so še oni, ki za to potrebujejo dalj časa kot tudi oni, ki jim že manjše anomalije povzročajo obilico težav in so že v starem normalnem težko krmarili skozi valove življenja.

Imamo pa »srečo v nesreči«, ker nam digitalne tehnologije omogočajo, da funkcioniramo tudi na daljavo. Danes je vse od nas oddaljeno le en klik z miško oziroma en dotik ekrana mobija. Delamo od doma, šolamo se od doma, pogovarjamo se na daljavo od doma (ali od koder koli), kupujemo od doma, plačujemo račune od doma.

Kaj bi sploh še radi ?

Rutinirano klikamo ali pritiskamo ekrane naših mobijev, kot da se nam je utrgalo. Že to samo po sebi sodi v definicijo novega normalnega. Če še nismo »roboti« pa smo krepko drugačni, a tega ne dojemamo v celoti.

Ali na daljši rok lahko živimo brez stiska rok, pogleda v oči in toplega objema ? Podobni robotom, ki ne hodijo v kino, na koncerte, javne prireditve ?

Ali se res lahko odpovemu temu, kar pravzaprav smo ?

***

»Luč na koncu tunela« se glasi ljudski rek.

Kapo dol tistim, ki jo zaznajo!

Jaz je namreč (še) ne.

Na koncu tunela je zame (ta hip) le - konec tunela.