Otroci in kultura (in mami)

Že od mladih nog se kar redno udeležujem kulturnih prireditev.

Spomnim se, da naju je mama s sestro pogosto peljala na gledališke ter lutkovne predstave ter na koncerte. Bore malo se jih spomnim, saj menda kot otrok nisem bila preveč zahteven gledalec in sem kadarkoli sem sedela dlje kot pet minut pri miru, zaspala. Zanimivo, to se mi zadnje čase spet dogaja.

Tudi Otroka 1 in 2 sta že kakšno obiskala in jih povečini preživela brez predčasnega odhajanja iz dvorane. Tudi želje po zasenčenju nastopajočih še nista kazala, kar se zna zgoditi pri teh mladincih. Ko si na odru, te take zadeve med nastopom špikajo v oko.

Oni dan je g. Mož prišel na odlično idejo, da bi šli mi kar vsi na koncert. Seveda, ni problema, z lahkoto! Ženo, ki gre zadnje čase bolj redko iz hiše, hitro preplavi pustolovski duh.

Aja, ena malenkost. To ne bo tiste vrste koncert, kjer lahko vmes vsaj pri enem komadu ploskaš po ritmu in glasba preglasi otroke, ko se začnejo prepirati. To bo tiste vrste koncert, ko začnejo med enim in drugim komadom vsi v občinstvu fanatično kašljati za pol ure nazaj in za naprej, saj drugače ni dopustno.

Aja, še ena malenkost. Koncert bo v Novem mestu in g. Možu ne bo uspelo priti še domov, tako da se dobimo kar tam. Prav, ni problema. Preračunam, da imam še štiri ure in ker doživim enega redkih razumnih prebliskov, sklenem, da bi se počasi kar začeli pripravljati. Otroka 1 je treba pripeljati iz šole (in mu skoraj zagotovo dati namakati obleke, da se bo z njih odlepilo blato) in oba primerno in ob ravno pravem času nafutrati. Najti, kaj bosta oblečena, ker majica Tačke na patrulji z luknjico na rokavu nekako ne paše v sceno. Vmes nositi Otroka 3, ker se je odločil, da on več ne spi.

Vmes si skuham kavo, ker sem od razbite noči že zdaj precej utrujena, ampak taista kava me pričaka naslednje jutro natanko tam, kjer sem jo pustila.

V doglednem času in ob dobrem upravljanju s časom (kar pomeni, da so drobtine na mizi do prihodnjega dne) mi uspe vse pripraviti pravočasno in ob predvideni uri odrinemo proti Novem mestu. Ker je zunaj že popolna tema, Otrokoma 1 in 2 ne bo slabo. Tudi zato, ker po temi mami vozi čez Gorjance povprečno 50 na uro. Dnevni migranti, ki se vozijo vsak dan tod v službo, bi me prekleli na smrt.

V Novo mesto pridemo precej prezgodaj, ampak treba je nahraniti tudi Otroka 3, preden se začne akcija. Če bo postal lačen med koncertom, lahko njegova sirena preglasi še tako smelega pevskega izvajalca. Fant ima projekcijo.

Do začetka koncerta g. Mož z Otrokoma 1 in 2 počaka zunaj (pred cerkvijo, v kateri je bil koncert). Jaz sem z zvijajočim in še ne spečim Otrokom 3 zasedla mesto nekje v ozadju, strateško blizu izhoda. Pri tem upam, da mi ne bo treba med koncertom ven, ker je svinjsko mrzlo. G. Mož poroča, da se je Otrok 1 zunaj pogovarjal z »enim stricom«.

Otrok 1 vpade v kramljanje »strica« in g. Moža z glasnim vprašanjem: »Kk je pa tebi ime?«

Stric mu pove, da je Andrej.

»Kk se pa ti pišeš?«

Stric mu pove, da se piše Glavan.

Zdaj sta kolega.

Ob začetku koncerta g. Mož in Otroka pridejo v cerkev. In še ena malenkost. Prvih nekaj pesmi bo zbor izvajal v kripti (karkoli je že to, ne vem, preberite Da Vincijevo šifro). G. Moža smo poslali na poslušanje, mi pa smo čakali in do nas se je slučajno včasih prebilo dovolj zvoka, da so prav vsi, ki kot mi nismo šli v kripto, v tišini poslušali. Ta del nam ni šel tako dobro od rok. Otrok 2 je malo nastopal sam sebi, kot ponavadi, Otrok 1 pa me je spraševal, ali bo že kmalu konec. Potem sta se parkrat skregala med sabo in malo še z mano, ker sem bila zatežena mama. Otrok 3 še ni do konca zaspal in je vsake toliko časa zajamral na sobni glasnosti, ki je bila zavoljo akustičnih danosti in mojega občutka oglušujoča. Preostanek koncerta, ko so se vrnili pevci tja, da smo jih videli, in g. Mož, ki zna Otroka 1 in 2 krasno animirati, mi je bil dosti bolj všeč.

Aja, tudi glasba je bila lepa.

Tako je videti recenzija glasbene prireditve z nekega drugega konca. Mnogo dela sem imela s tem, da sem Otroka 1 in 2 »zavračala« proč od orgel, kjer jima je žugala živčna posvečena sestra.

Koncert je bil lep. In tudi zahteven. Za izvajalce, za Otroka 1 in 2, ki se med njim skoraj nista valjala po tleh in zame, ki sem bila navsezadnje na vse nas malce ponosna.

In zelo ZELO zmantrana.