Naposlušal sem se že teh zgodbic, ki mi jih vsake toliko pripovedujejo stari starši, a verjetno bom moral slišati še kakšno. In sicer zgodbic o nekdanji komunistični partiji v Jugoslaviji. Ter o ljudeh ter njihovih težavah oziroma privilegijih, glede na to ali so bili člani partije ali ne. Na primer: "Znaš, on je bil v partiji pa so mu pogledali čez prste ..." Ali pa: "On pa ni bil v partiji in ni mogel dobit tega pa tega ..." Pišem samo na pamet brez dotičnih primerov, ker je takšnih zgodbic bilo ogromno in si vsake ne zapomniš tudi če bi hotel.

Trenutno sodelujem na mednarodnih delavnicah, kjer se je zbralo nekaj manj kot 30 udeležencev iz celotne Evrope. Med pogovori o temah kot so recimo: brezposelnost mladih, kako jih motivirati, usmeriti ... je bilo mogoče slišati, da se v veliko državah mladi začnejo aktivno vključevati v politične stranke, saj tako lažje dobijo službo ter možnosti za dokazovanje. Takšen konkreten primer so predstavili predstavniki Makedonije. Italijan, ki je prav tako udeleženec delavnic, je povedal, da je tudi sam član politične stranke. Čeh zaenkrat še ni, ima pa takšne ambicije.

Pred dvema mesecema sem bil v Srbiji, kjer sem se pogovarjal z enim domačinom, ki je član lokalnega opozicijskega gibanja. Povedal je, da v Srbiji vsakdo, ki ni član stranke aktualnega predsednika, težko uspe. Oziroma, da so tistim, ki so člani odprta čisto vsaka vrata.
Moja sestrična iz Hrvaške študira pravo in je članica podmladka ene izmed največjih hrvaških strank. Zakaj? Ker računa na to, da takoj dobi službo oziroma so ji tako obljubili.

Tudi sam sem bil povabljen, da se aktivneje vključim v delovanje dveh slovenskih političnih strank. Toda, zaenkrat se še nisem odločil, da bi se pridružil katerikoli.

Se mi pa porajajo vprašanja: Kaj se je v slabih tridesetih letih na naših prostorih sprememnilo? Kam to vodi? Koliko časa bo to še šlo tako naprej?