Mislil sem, da je konec. Da je končno konec. Konec ping pong tekme, o tem ali migrantski center bo, ali ne bo. V podaljških pa še, ali referendum bo ali ne bo.

Odpreš lokalni medij in ti skoraj vsakodnevno nekaj povedo ali napišejo o tem. Ali je še kdo sit tega?
Celotna zadeva je že šla tako daleč, da je prišla na sodišče. In sedaj spet dve različni interpretaciji. In non-stop beremo in poslušamo samo o tem. Samo o dveh ženskah, ki se medsebojno prerekata. Hm ... medsebojno je težko reči, če pa vse poteka samo preko medijev.

Zadnjič je en poslanec v državni zbor prinesel dva šestorčka pive in rekel, naj se določeni zaprejo v eno sobo in se ob pivi končno dogovorijo kdo je zmagal drugo svetovno vojno. Takšen način razčiščevanja zgodovine ne sodi v državni zbor. Sploh pa razčiščevanje zgodovine ni potrebno, saj vemo kdo je zmagal. Tisti, o katerih smo se učili že v osnovni šoli.

Je pa potrebno, da ti dve gospe razčistita, kaj bo z begunci, če jim slučajno (!) uspe prečkati široko in ledeno Kolpo ter preplezati panelno ograjo. In potem naj napišejo eno novico, v kateri bomo prebrali, kaj sta se dogovorili in konec!

Ko so postavili bodečo žico na Kolpo, sem bil eden redkih, ki smo se javno postavili, da smo proti. Mislim, da nas je vseh skupaj bilo mogoče deset. Res zelo malo. Bili smo zelo razočarani in žalostni, da se takrat ni oglasilo več Belokranjcev. Imeli smo podporo Belokranjcev, ki živijo in delajo v Ljubljani. A tisto, kar smo si mi želeli je podpora tistih ljudi, ki so tukaj. Katerih reka Kolpa je vsakodnevno življenje. Žica nas je bodla v oči in srca. Postavljena na mejo med državama, ki sta obe moj dom.

Daleč v preteklost bi morali pogledati, kdaj je pred letom '91, na Kolpi bila dejansko meja. Takrat, ko še ni bilo meje med državama, sta se v osnovni šoli srečala Slovenec in Hrvatica. Takrat je bilo vseeno kaj si po nacionalnosti. Najbližja šola je bila lahko za oboje. Danes pa je to žal skoraj že neizvedljivo. Plod jugoslovanske ljubezni vam piše ta blog. Razočaran nad vse večjo delitvijo na naše in vaše. Ne glede na razlog. Razočaran nad ksenofobijo in rasizmom, ki se širi vse hitreje. Da ne rečem celo fašizem. Strahovlada zaradi zavajujočih novic, ki se kakor ogenj po bencinu razširijo med ljudmi.

Mi se medseboj kregamo in zmerjamo, beguncev pa ni in ni. V dveh letih še niti enega samega.
In če kakšen slučajno zaide v te konce, dragi Belokranjci, bodimo takšni, kakršne nas pozna celotna Slovenija in cel svet. Specimo jim pogačo, obrnimo jagnje!

Bodimo ljudje!