Novo leto. Juhej ...

Drži se me neka popraznična depresija. In vse kar paše zraven. Lenost, utrujenost, zaspanost ...

Mesec in pol te na vse strani polnijo z vzhičenjem in veselim pričakovanjem božiča potem še novega leta, da avtomatsko padeš v to. Nezavedno. Ker prihajam iz tehniškega okolja bomo rekli, da je vzdušje naraščalo po premo-sorazmerni premici. Bum! Novo leto! Naj bo zdravo in srečno!

Kaj zdaj? Novega leta je konec. Še za en dan podaljšan. Hvala Vlada, sladek bonbonček je bil.
Zdaj pa kruta realnost. Šola, faks, služba. Spet vsak na svoje. Spet stari bioritem. A komaj sem se novega navadil ...
Polno obloženih miz. Pozno spat, pozno vstat. Obiskov. Malo sem, malo tam. Kakšen izlet.

Nič več!

In kako že pravijo? Novo leto, nov jaz. Depresija me zagrabi že po dveh dneh, ko ugotovim, da se ne morem držat ene zaobljube. Groza. Saj novo leto je samo še en navaden dan. Slavnega ga dela to, da je prvi v letu. Nič drugega. Pa vendar vsem dobro v letu 2017.

Aja. Ste slišali, da so se Nieti poslovili? Še ena sol na rano.