Pred nosom ... (10)

Moje, tvoje, naše ...

Zadnje tedne ozračje pri nas poleg poletnega sonca, neviht, toče in podobnih vremenskih blagodejnosti segrevajo tudi razprave o razmerju med zasebnim in javnim. Ker sem odrasel še v časih socializma, mi tovrstne razprave vzbujajo mešane občutke. Takrat smo javno govorili, da je zasebna lastnina izvor vsega zla, da jo torej moramo brž opustiti, saj bomo lahko le tako dosegli raj na Zemlji. Zasebno, med štirimi stenami pa smo sanjali o zahodu, o nemških avtomobilih, čokoladi in 'sekret-papirju', o dobrinah, ki si jih lahko privoščiš v gnilem kapitalizmu, v katerem je lastnina največja vrednota. Potem smo tudi zares stopili na pot proti tej največji svetinji, se osamosvojili in zapustili 'gnili' socializem. Razprodali smo družbeno premoženje, nekateri pa so se iz komunistov spremenili v prave kapitaliste in čez noč postali lastniki velikih podjetij, luksuznih stanovanj, delnic, jaht. V tistih 'herojskih' časih je nekdo iznašel pravšnjo besedo, ki je ponarodela: prihvatizacija. Ko je pred desetletjem nastopila kriza, smo lahko jasno videli, da v družbi obstajajo dvojna merila. Ne le pri nas, tudi v svetu. Ko se običajnemu človeku pocedijo sline po boljšemu bivališču, avtomobilu ali si kak manjši podjetnik zaželi nov stroj, mora zato, da bi prejel kredit, zadostiti zelo strogim kriterijem bank. Če mu spodleti, je njegova usoda jasna: izgubi hišo, avtomobil, podjetje ali celo zdravje. V kapitalizmu pač ni milosti, kot se reče. A če se zalomi komu iz družbene elite, zanj ne velja več strogi kapitalizem, ampak prizanesljivi socializem. Na zahodu, v zibelki kapitalizma, so države zmetale težke milijarde davkoplačevalskega denarja v zasebne banke in podjetja, da so jih rešili pred propadom. Pri nas smo počeli podobno. Javna sredstva za izbrano elito, za ostale pa nižanje plač in višanje davščin. Takšna dvojnost se mi je vedno zdela skrajno perverzna. Tudi zato sem do ideje javno-zasebnega partnerstva delno rezerviran. Ponekod to deluje v dobrobit večine državljanov, v primeru izobraževalnih institucij, ki se imajo za 'zasebne', pa po mojem ne.

V ustavi je zapisano, da imajo starši pravico vzgajati otroke po svoji vesti. To zveni zelo logično in legitimno. Od tu izvirajo argumenti za obstoj zasebnih šol in vrtcev in njihovo financiranje iz javnih sredstev. A poglejmo hipotetično situacijo: nek posameznik, pripadnik islama, skrajnež, bi lahko svojega otroka vzgajal v sovraštvu do liberalnih vrednot in zahodnega sekularizma, in bi ga recimo že pripravljal, da bo čez nekaj let opasal bombe in se razstrelil v parlamentu. Po mojem bi socialne službe v trenutku pozabile na temeljno pravico staršev in mu otroka ekspresno odvzele. Bi komisija, ki odloča o dodelitvi javnih sredstev, vseeno sofinancirala zasebno šolo, ki bi jo ustanovil takšen tip, čeprav bi v njej poučevali tudi javno priznani program? Ali recimo šolo, v kateri bi poleg javnega programa otroke vzgajali v 'kumrovških' vrednotah? Gotovo bi zelo hitro našli nasprotne argumente v ustavi, ta opevana pravica do vzgoje po svoji vesti pa bi se razkrila kot relativna. Otroci pač niso naša last. Vzgoja, ki spodbuja takšno razločevanje, družbe ne bogati, ampak jo potencialno ogroža. Kdor misli, da ideološka odprtost javnih izobraževalnih ustanov, podprta z dediščino znanosti, razsvetljenstva in svetovljanstva zatira našo 'samobitnost' in kulturno identiteto, ne razume človekove narave: atavistični vzgibi plemenske pripadnosti in zavezanosti tradiciji so tako globoko zasidrani v nas, da ne potrebujejo pretiranih spodbud, da bi obstali ... Spodbujati moramo torej privzgajanje vrednot, ki gredo v določeni meri proti naši naravi. Ravno zato bi morale biti najbolj 'naše'...

Javno financiranje zasebnih šol najbolj podpirajo tisti, ki drugače zagovarjajo umik države iz javne sfere, privatizacijo, nižanje davkov in socialnih podpor. To protislovje se mi zdi zabavno in hkrati seveda zaskrbljujoče. Zame je dokaz, da smo pomešali neke temeljne pojme. Ne le v zasebnem, ampak tudi v javnem sektorju. Na eni strani imamo zasebne ustanove in zasebnike, ki si želijo v celoti biti priklopljeni na javno blagajno, na drugi pa predstojnike javnih zavodov, direktorje, ki se obnašajo, kot bi bile to njihove zasebne ustanove. Znanec, zaposlen na nekem ministrstvu, mi je povedal, da njegov predstojnik na kritična vprašanja, ki mu jih zastavijo, pogosto odgovarja zgolj s kratkim 'tako sem se odločil'. Baje je tak tip odgovora po javnih institucijah zelo razširjen. Če si direktor zasebnega podjeta, kralj ali diktator, je tak odgovor legitimen, v javne institucije v demokratičnih družbah, kamor se baje uvrščamo, pa nikakor ne sodi. Odločitve, ki zadevajo sredstva nas, davkoplačevalcev, morajo biti transparentne in dobro argumentirane. Javnost mora imeti možnost nadzora, ki je tisti, ki jim je bilo zaupano upravljanje z javnimi sredstvi, ne smejo razumeti kot nepotrebno 'oviranje' ali celo politični pritisk. Največkrat takšna izmikanja izrabljajo ravno tisti, ki jih je nastavila politika. Slednja jih največkrat ščiti celo takrat, ko prestopajo mejo legalnosti in z institucijami upravljajo slabo. Čeprav so za to včasih zelo dobro plačani. Ne nasedajmo torej tistim, ki stokajo, da jih javnost in uporabniki njihovih storitev s svojim nadzorom omejujejo pri 'učinkovitem' delu in hkrati zase, poleg višjega plačila - kako prozorno -, terjajo še večja pooblastila. Naj prestopijo v zasebni sektor ali pa preverijo, če še vedno pravilno razumejo osnovne pojme.