Pred nosom ... (12)

Du ju spik ingliš?

Pred dnevi je v javnosti zakrožilo pismo, ki sta ga podpisala pesnik Boris A. Novak in filozof Dejan Komel. V njem sta z ogorčenjem napadla namere politike, da na univerzi slovenščino postopno postavi v drugi plan. Njune argumente je težko ovreči.

Zagovorniki uvedbe angleščine na univerzitetnih predavanjih trdijo, da je angleščina pač lingua franca in je zato smiselno, da se bodoči znanstveniki izšolajo v tem jeziku, saj naj bi bil prodor na zahtevne zahodne znanstvene 'trge' drugače nemogoč. Le kako je to potem do sedaj uspevalo številnim slovenskim znanstvenikom, ki so predavanja poslušali v maternem jeziku?

Angleščina je danes med mladimi zelo priljubljena, saj je prvi jezik popularne kulture. In tako je že dolgo časa. Tudi mi smo že kot predšolski otroci uporabljali nekatere besede, ki smo jih pobrali v holivudskih filmih, recimo 'ok'. Danes se zdi, da je angleška že vsaka druga beseda oz. da je slovenščina že v 'manjšini'. Jezikovni puristi bijejo plat zvona, a s svojimi tožbami verjetno malo pretiravajo. Jezik je živ, nenehno se spreminja in tega ne moremo preprečiti z nobenim dekretom. Drži pa, da današnja hipna komunikacija predstavlja jeziku večjo grožnjo, kot je veljalo včasih, ko si za odgovor na pismo čakal več dni, tednov ali celo mesecev. Kar blekne današnji pop-zvezdnik, lahko že čez nekaj ur postane del 'slovarja' mladih po vsem svetu. Zato je smiselno, da določene omejitve pač postavimo.

V svojem pismu Novak in Komel opozorita na velikokrat prezrto dejstvo, da brez besed, ki so nekakšna orodja za prepoznavanje konceptov in 'rokovanje' z njimi, ne moremo razumeti sveta in sebe. Teza, da mislimo z besedami, je sicer napačna, dokazuje jo pogosta situacija, ko imamo misel 'na jeziku', jo že kar 'vidimo', pa ne najdemo besede, s katero bi jo 'potegnili' na plan in jo sporočili naprej. Tudi ko preberemo kakšno novico, nam v glavi praviloma ne ostanejo 'besede', ampak ideje: da jih posredujemo naprej, lahko uporabimo čisto druge, nove besede, lahko celo v drugem jeziku. A brez besed ne gre, saj svojih misli brez njih ne moremo 'prijeti', jih artikulirati in povezovati, ne moremo dostopati niti do novih znanj, do večine informacij, ki jih v življenju potrebujemo. Zato jih je dobro poznati čim več.

Kot dokazujejo lingvisti in nevroznastveniki, nam jezik, ki ga kmalu po rojstvu brez težav uporabljamo, nekako 'zraste'. Otrok pride na svet z že izoblikovanimi sintaktičnimi pravili, strukturami, na katere se posamezni jeziki oz. njihove besede, 'ujamejo' brez posebnega napora, samodejno. Ta jezik, v katerem smo preživeli otroštvo, nas v veliki meri določa in je referenčen. Če nismo zrasli v večjezikovni družini, lahko kot odrasle osebe le z velikim trudom prestopamo v druge jezike in jih uporabljamo suvereno. Pa še to le do določene mere. Skoraj v popolnosti to uspeva le ljudem, ki jim je jezik temeljna preokupacija: se pravi jezikoslovci, pesniki, pisatelji. Tistih, ki so zaradi selitve začeli pisati v sekundarnem jeziku (čeprav so ga lahko tekoče govorili) in so bili v tem vrhunski, je le za vzorec, recimo Nabokov ali Conrad.

Ker torej ne mislimo z besedami, je razvpita teza, da ob intenzivni uporabi drugega jezika začnemo 'misliti v njem', napačna. Zato je vprašljiva namera zakonodajalca, ki poskuša torej študente prek predavanj v angleščini bolje pripraviti na soočenje s kolegi v tujini. Smiselno bi bilo, če bi bodoči znanstveniki izmojstrili svoje jezikovne spretnosti in mišljenje najprej v jeziku, ki je nedvoumno 'naš'. Seveda pa to ne pomeni, da je učenje tujih jezikov odveč. Več jezikov znaš, do več kultur lahko dostopaš, bolje se znajdeš v svetu, tudi v kočljivih situacijah. Spomnim se anekdote, ki nam jo je povedala pokojna profesorica na akademiji. Njen oče je tekoče govoril sedem jezikov, med drugim celo klasično grščino. Leta 1942 je bil član partizanske delegacije, ki se je z Italijani pogajala za izmenjavo ujetnikov. Italijanski poveljnik je po pogajanjih izjavil, da če imajo partizani tak kader, bodo kot okupatorji gotovo izgubili vojno ...

Resnično poznavanje jezika predpostavlja, da presežemo pogovorno raven, za katero zadošča že nekaj sto besed, ki so jih recimo včasih obvladali delavci 'na začasnem delu v tujini'. Tudi naši šolarji pogosto prehitro samozadovoljno sklepajo, da obvladajo jezik, s katerim se srečujejo vsakodnevno, v polju popularne kulture. Če pa bi v roke vzeli kakšno zahtevno angleško leposlovje, bi verjetno že po nekaj vrsticah spoznali, da niti slučajno ne razumejo dogajanja v vsej širini in globini. Preveč neznanih besed, besednih zvez in dvoumnih pomenov. Prijatelj Masimo mi je povedal, da so ga nekoč vabili k nekem slovenskem izvoznem podjetju, ki deluje tudi na italijanskem trgu. Njihov prejšnji prodajalec jih je spravil v veliko zadrego (in stroške), ker je na poslovnem pogovoru narobe razumel potencialnega poslovnega partnerja. V tujino so tako poslali dva luksuzna džakuzija, a so dobili odgovor, da gre za pomoto, saj v pogovoru s prodajalcem niso naročili ničesar, le izrazili so željo, da bi mogoče kdaj v prihodnosti to storili. Prodajalec torej kljub 'odličnemu' znanju jezika ni razumel za Italijana običajnih pomenskih odtenkov. Da bi to res obvladal, moraš leta živeti v tujini. Nikakor ne zadostuje, da prebereš nekaj strokovnih knjig ali poslušaš kakšno predavanje v tujem jeziku.

Ker današnje generacije mladih praviloma v šoli bežijo pred slovenščino, bi bil lahko končni rezultat pobude zakonodajalca kvečjemu ta, da bi z angleščino na univerzi dobili diplomante, ki se v maternem jeziku izražajo slabo, v tujem pa zgolj zadovoljivo. Brez dobrega temelja, ki ga predstavlja primarni jezik, bodo tudi zgornja nadstropja neuporabna ...