Elektrika, plavanje in mrliške vežice ...

Ko smo z družino na morju, običajno na kakšnem dalmatinskem otoku, je zame eden največjih užitkov plavanje vsako jutro, kmalu po sončnem vzhodu. Morska gladina gladka kot olje, voda osvežilna in krepčilna, mir. Ponavljajoči se zamahi, na začetku zaspani, potem intenzivnejši, močnejši. Opazujem ribiče na horizontu, galebe, žuželke, ribe, ki skačejo iz vode, misli se mi podijo na vse strani, preigravam različne scenarije, potem pa me zmoti sopihanje in trkanje kamenja. Prvi tekači ... Da ne bo pomote: res razumem, da ti tek lahko pride v kri, da postaneš od njega odvisen. Da tvoj dan res ni popoln, če ne odtečeš tistih nekaj kilometrov, se razgibaš, oznojiš. Ne razumem pa, da to počneš po velikem in ostrem kamenju, ki ti grozi, da si z vsakim korakom zlomiš gleženj ali razbiješ glavo. Slab meter poleg idealne rekreacije, plavanja, torej sopihaš, se pregrevaš in znojiš in lomiš ude. Po enournem plavanju sem po desetih minutah popolnoma rehabilitiran, potem se še malo razgibam, naredim nekaj sklec, kot nov sem, še 'zapakiran'. Nabit z energijo. Malce dvomim, da bi se po uri teka počutil podobno. Po mojem bi bil zrel za mrliško vežico ...

Tudi pri nas je nekaj 'norcev', ki za zajtrk stečejo do Triglava ali za zabavo ali namesto z avtomobilom pot iz Ljubljane kar pretečejo. Kot bi navaden smrtnik stekel okrog hiše. Tek jim je dobesedno pisan na kožo. Prav lepo jih je videti v akciji, kot bi lebdeli in se samo občasno dotaknili tal. Takšnim seveda ne moremo nič 'očitati'. Moj brat Janko je v najstniških letih recimo poleti po največji vročini tekel do Primostka na Kolpo. Se pravi kakih dvanajst kilometrov, pri petintridesetih stopinjah. Glede na poročila o nenadnih odpovedih srca pri vrhunskih športnikih, ki jih to pogosto doleti ravno v takšnih situacijah, je imel verjetno kar srečo ...

Naša civilizacija ni prva, ki bi bila obsedena z zunanjo podobo in prikazi telesne moči in vzdržljivosti. Že stari Grki so častili telo, svoje atlete in vojščake, umetniška dela na to temo in seveda umetnike, ki so jih izdelovali. V vseh kulturah so bili posamezniki, ki so se odlikovali z veliko fizično močjo ali spretnostjo, čaščeni kot bogovi. Danes ni nič drugače, le da so množični mediji in industrija to tendenco prignali do skrajnosti. Iz ekranov v nas nenehno zrejo postavni mladeniči in mladenke z izklesanimi telesi, mi pa se jim hote ali nehote poskušamo približati. Da bi ostali zdravi, mladostni, 'v kondiciji'. Ko sem dopolnil štirideset let, sem tudi sam začel nekaj 'migati'. Jutranje razgibavanje, nekaj vaj za moč in podobno, sprehod. Na neki otvoritvi sem to omenil svojemu starejšemu kolegu, ki mi je z ironijo v glasu natančno določil starost. In mi zažugal, da naj ne naredim napake, ki jo je naredil sam: nakupil je za okrog pet tisočakov 'fitness' opreme, na kateri se že dolgo nabira prah. Tega na srečo nisem naredil, me pa zabava, ko vidim mlade ljudi na električnih skuterjih in podobnih napravah za lagodno premikanje, kako brzijo med ljudmi, se pravi med nami, ki se moramo mučiti s hojo. Pri tem se praviloma ujamejo v zabaven paradoks, ki jih tudi drago stane. Najprej kupujejo te drage igračke, potem pa, da bi ohranili to famozno kondicijo in lep stas ('sixpack!!!'), zvečer zavijejo v dvorano za fitness, za katero plačujejo članarino in v kateri tekajo na električnih tekalnih stezah, vzdigujejo uteži in pogledujejo na merilnike, ki jim štejejo utrip, pritisk, porabljene kalorije itd. Ne najbolj modro, po mojem. Seveda je električni skuter odlična stvar za hitro premikanje po mestu, še posebej za ljudi, ki drvijo na kak sestanek. Ko pa vidim na njem otroka, na katerem se maščoba kar trese, se mi zdi to, milo rečeno, neumno. Predvsem od staršev, ki mislijo, da so otroku z nakupom takšne igrače naredili uslugo. Pričakujem, da bomo tudi na morju kmalu videli nove električne igrače za premikanje, recimo električni sup. V fitnesih pa še večja gneča ...

Šport in celoten cirkus, ki se suče okrog njega, me nikoli ni preveč zanimal. Vrhunski športniki imajo velikokrat resne zdravstvene težave in v ta začaran krog poškodb se pogosto ujamejo tudi rekeativci. Pravzaprav moram priznati, da me v luči prej povedanega bolj fascinirajo ljudje, ki zdržijo cel dan na gradbenem odru na štiridesetih stopinjah. Mislim, da ga ni športnika, ki bi lahko zdržal tak tempo. Z vso podporno ekipo, maserji in rednim počitkom vred ...

Za nas, ki nimamo tako poskočnih teleščk, kot jih imajo supermani, ki tečejo na Triglav, bi bilo plavanje verjetno najboljša rekreacija. Če sem malo sarkastičen in če malo karikiram: namesto brezštevilnih novih mrliških vežic in s kakšnim kilometrom ceste manj bi v Beli krajini mogoče nekoč lahko zgradili kak manjši bazen. Drzna misel, ki čaka na pogumnega in ambicioznega človeka, ki bo znal povezati vse tri občine ...