Ognjena apokalipsa in domači prag ...

Svetovno javnost že nekaj časa razburjajo prizori iz Amazonije in Sibirije, ki spominjajo na apokaliptične krajine starih mojstrov, na kakega Breughla. Ogorčenje ljudi je pričakovano, saj se za mnoga žarišča predvsem v Amazoniji utemeljeno domneva, da jih je posredno, če ne celo neposredno spodbudil kar njihov trumpozni predsednik. Ukrepanje oblasti je počasno in zaenkrat ne preveč uspešno. Ob upravičenih kritikah pa prihajajo v prvi plan tudi teze, ki z realnostjo nimajo veliko skupnega. Kot prvega krivca nekateri navajajo kar kapitalizem, njegov pohlep, ki naj ne bi poznal meja in naj bi v ljudeh prebujal nebrzdano uničevalnost. V tej tezi sicer je nekaj resnice, a je vseeno preveč skregana z nekaterimi dejstvi in preveč posplošujoča.

Človek je bitje, ki ima 'uničevalni' instinkt zapisan v svoje gene. Tako kot vsako živo bitje na Zemlji. Vse kar živi, se hoče širiti, tudi ali predvsem na račun drugih živih bitij, če je potrebno. Seveda to ne pomeni, da življenje ni zmožno sodelovanja, brezštevilni primeri nam to dobro izpričujejo. A vseeno: če se denimo nek virus in bakterija v določenem okolju dobro počutita, se bosta eksplozivno razširila in temu 'okolju', recimo nam, povzročila veliko škode. Življenje je v določeni meri kot ogenj. Uničuje, ko se širi in če se ne more širiti, zamre. Zato moramo malo obrniti optiko in si torej priznati, da 'pljuč planeta' ne uničuje kapitalizem, ampak predvsem človek. Če malo preverimo zgodovinska dejstva, spoznamo, da je slednji že od najzgodnejših časov močno vplival na okolje, v katerem se je naselil. Praviloma so naši predniki v relativno kratkem času, v nekaj tisoč letih, pobili najprej vse velike sesalce v ekosistemu, v katerega so se naselili. To se je zgodilo recimo v Avstraliji pred 50000 leti, v Ameriki pred 15000 leti, na Madagaskarju pred 1500 leti. Povsod. Potem so posekali drevje, pogosto so si pomagali z ognjem in tako so se spremenile ne le pokrajine, ampak tudi celine. Prazgodovinsko Anglijo je prekrival gozd, prav tako Islandijo, Velikonočni otok, kasneje tudi naš Kras, spisek je neskončen. Ponekod je človeku sicer uspelo potem pokrajino toliko kultivirati, da mu je omogočila preživetje. V veliko primerih pa so ti posegi pomenili propad civilizacij. Tako so izginili Anasazi, Maji in še marsikdo. Ko torej nekateri vzneseno častijo domnevno povezanost starih ljudstev z naravo, se skoraj v večini primerov grenko motijo. Razlog, zaradi katerega so bila nekatera ljudstva manj 'uspešna' v uničevanju narave, malo posplošujem, je bilo predvsem nepoznavanje boljše tehnologije za izkoriščanje naravnih virov. Ne pa njihova domnevno 'globoka povezanost z naravo.'

Z nastopom kmetijstva se je vpliv človeka na okolje še stopnjeval. Po nekaterih raziskavah je razširitev pridelave riža v Aziji pred pet tisoč leti sprostila v ozračje toliko metana, da se je spremenilo podnebje. Povečan vpliv človeka na okolje se torej ni začel s kapitalizmom, čeprav je od takrat recimo rast CO2 jasno zabeležena, ampak že mnogo prej. Pravzaprav življenje popolnoma preobrazi planet, ko ga 'osvoji'. Astronomi zelo jasno vedo, na kaj morajo biti pozorni, ko iščejo tak planet. Prisotnost življenja je torej jasno razvidna celo v širjavah vesolja.

Sodobnega človeka obtožujemo brezbrižnosti do okolja, vendar je to bržkone pretirano, če ne celo napačno. Pravzaprav smo prva civilizacija, ki se resnično zaveda svoje povezanosti z naravo, jo v veliki meri razume in se zaveda tudi svoje uničevalne sile. Odnos do narave se povsod spreminja na bolje: na medmrežju lahko skoraj vsak dan zasledimo novice o tem, kako so kje posadili milijon dreves. Ali očistili kakšno jezero. Tehnološki napredek omogoča vse čistejšo proizvodnjo dobrin, ki tudi same vse manj onesnažujejo. Potencialni katastrofi se še nikakor nismo izognili: oceani so prepolni plastike, dediščina stoletnega onesnaževanja je težka. A s pravo voljo - sredstev in znanja je zadosti - bi bilo rešljivo tudi to. Če bodo največji igralci to seveda sprejeli. Pritisk nanje je nujen, še posebej zato, ker se je na začetku omenjena 'bolezen' nevarno razširila. Tudi v naši neposredni bližini.

Potreben pa je še en nujen korak. Pridušamo se nad grozljivimi požari po svetu, tožimo nad plastiko nad Arktiko, besno vpijemo na migrante, ki puščajo smeti v gozdu, potem pa na našem lastnem 'pragu' nekdo mirno strese poln tovor izrabljenih baterij. Na ogroženem območju ob rudniški mlaki v Kanižarici. Dokler bo nekaterim to samoumevno, dokler bomo pešci ob cestah najdevali prazne plastenke in pločevinke, smo od cilja še daleč ...