Greta in vzdržnost ...

Kdo še ni slišal za drobno punco, ki je iz anonimne šolarke v zelo kratkem času zrasla v velikega človeka, v pravo vest človeštva? Pred njenim jeznim pogledom se pogosto uklonejo celo najvplivnejši ljudje na svetu. Zaradi očitne diskrepance med njeno krhko podobo in odločenostjo, ki jo izžareva, so vzbrstele mnoge teorije zarot. Veliko ljudi v njej vidi predvsem lobistična ozadja krogov, ki si manejo roke in razmišljajo o profitih, ki naj bi jih prinesel prehod na čistejše energetske vire. Cel ta 'cirkus' je torej dobro premišljen in naj bi imel tudi dodelano politično dimenzijo. Vse skupaj naj bi bila pač zarota liberalcev, levice, Murgel in še koga. Ko nekateri ljudje slišijo njeno ime, pozabijo na vzdržnost, ki ustreza takšnim situacijam. Žalitve, ki tudi iz naših krogov prihajajo na njen račun, so grozljive. Spozabili so se celo nekateri pomembni politiki in javne osebnosti. O njih ne bomo izgubljali besed, jih v resnici niso vredni.

Človeštvo se še nikoli v svoji zgodovini ni znašlo pred takšnim izzivom. Ne grozi nam pomanjkanje resursov, recimo nafte, za katero se je izkazalo, da jo je več kot kadarkoli in so bile torej distopične napovedi v tem smislu zgrešene. Pravzaprav se nobeno pomanjkanje, česarkoli, ne more primerjati s tem, kar je mogoče pred nami. Če bodo obveljale črne napovedi nekaterih znanstvenikov, lahko podnebna in ekološka kataklizma človeštvo postavita na spisek izumrlih življenjskih vrst. Zato je posmehovanje 'črnim scenarijem' problematično. Preveč je na kocki, da bi lahko odmahnili z roko in rekli, da tudi nafte ni zmanjkalo, čeprav so to napovedovali. Si lahko privoščimo takšno tveganje? Okrog petindevetdeset odstotkov znanstvenikov napoveduje resne podnebne spremembe, ki bodo, če se uresničijo, povzročile hude družbene pretrese. Bi stopili na most, za katerega bi petindevetdeset od stotih statikov izjavilo, da se bo podrl? Bi tvegali z okužbo, ki povzroča 50% smrtnost med obolelimi? Bi ob ognju, ki je začel goreti zraven naše hiše, posmehljivo izjavili, da ni popolnega zagotovila, da bo preskočil nanjo, zato ga nima smisla gasiti?

Greta je svetovne voditelje izzvala z izjavo, da pričakuje dejanja, ne pogovorov. Res nima smisla vedno znova razpravljati o zadevah, ki predstavljajo takšno grozečo nevarnost, čeprav ni nujno, da bo do nje prišlo. Ukrepati moramo. Vseeno pa je nujno opozoriti na določene stališča, ki so del zahtev naravovarstvenikov in jih ponavlja tudi naša Greta, pa niso dovolj premišljena ali so celo napačna. Prizadevati si moramo za čistejše tehnologije, za zmanjšanje vnosa ogljika v atmosfero, kot potrošniki se moramo obnašati bolj odgovorno, itd. To vse drži. A demonizacija človeštva, ponavljanje moralnih sodb, ki nas vidijo predvsem kot kugo, kot zlobno raso uničevalcev, ki bo pospešila apokalipso, in moramo zato deindustrializirati družbo, se odpovedati tehnologiji in se povrniti k asketski harmoniji z naravo, ni produktivna. Strašenje s pretiranim izkoriščanem naravnih resursov, kar smo videli že v primeru nafte, ni le nepotrebno, ampak napačno. Človeštvo praviloma 'preklopi' na drug vir energije že davno preden zmanjka starega. Kamena doba se ni končala zaradi pomanjkanja kamna. Tudi doba 'lesa' ali 'premoga' se nista tako zaključili. Ljudje so pač iznašli učinkovitejše načine za proizvodnjo energije in so opustili prejšnje. Prihodnosti ne moremo napovedovati s stališča sedanje vednosti. Ne moremo vedeti, kakšen preboj se lahko zgodi že v bližnji prihodnosti, kakšne nove tehnologije se bodo pojavile. Ko je bila katodna cev še sestavni del ekrana televizorja, so nekateri zaradi vse večjega pomanjkanja evropija, posebne redke zemlje, ki je bila potrebna za njegovo izdelavo, napovedovali točen datum, ko bodo izdelali zadnjo barvno televizijo. Pa so se ušteli. Danes ekrane izdelujejo iz cenenega silicija. Strašijo nas z napovedmi, da bo proizvodnja 'stvari' popolnoma izčrpala naše naravne resurse, da se moramo torej obnašati skrajno 'vzdržno', da moramo varčevati. To priporočilo je seveda v veliki meri smiselno, a se moramo hkrati zavedati, da se je zaradi digitalizacije dematerializacija 'stvari', ki jih potrebujemo v vsakdanjem življenju, v veliki meri že zgodila in da še kar traja in se širi. Pametni telefon je nadomestil cel kup predmetov, ki so bili včasih nepogrešljivi: stacionarni telefon, telefonski imenik, snemalnik in predvajalnik glasbe, radio, budilko, kalkulator, slovar, zemljevide, časopise ... Tehnološki napredek ne pomeni nujno več predmetov, niti ne pomeni nadaljnjega ali celo pospešenega uničevanja narave. Pravzaprav je obratno: napredek omogoča 'zgoščanje' površine za proizvodnjo dobrin in energije. Na izpraznjene površine se lahko vrne narava. Nove tehnologije in nove vire energije potrebujemo tudi za odstranjevanje odvečnega ogljika iz atmosfere in čiščenje oceanov. In še marsičesa ...

Ne demonizirajmo torej posameznikov, človeštva, kapitalizma in še česa, ampak se s temi problemi soočimo in jih poskusimo rešiti. Pred desetletji je grozilo, da bo kisli dež uničil naše gozdove, da se bodo torej vsi posušili, pa so znanstveniki in inženirji zmanjšali vsebnost žvepla v gorivih, in so problem rešili. Enako je bilo z ozonsko luknjo: prepovedali smo uporabo določenih kemikalij in napovedi so zelo dobre: luknja nad Antarktiko naj bi se popolnoma zaprla že sredi stoletja.

Obstajajo pa seveda luknje, ki jih ne moremo zapreti s sprejetjem mednarodnih dogovorov in zakonodaje. Takšno 'luknjo' recimo predstavlja praznina na zemljevidu protestov mladih, ki jih vodi Greta. Belokranjskih mladostnikov na njem ni. Tukaj je naša vzdržnost 'vzorna' ...