Pred nosom ... (30)

Ta veseli dan...

Pred dnevi smo se znova spomnili, kako pomembna je kultura. Na rojstni dan Pesnika z veliko začetnico. Vzneseni komentarji, obljube, napovedi. Kultura to, kultura ono, kultura vedno in povsod. Ko pa recimo obiščeš kakšno prireditev na drugi dan, prešteješ ljudi na prste nekaj rok. Če bi izvedli anketo, recimo o tem, kdaj so nazadnje prebrali kakšno pesem, bi velika večina ljudi morala priznati, da je bilo to še v šoli. In da so v šoli šli zadnjič v gledališče, galerijo, da so prebrali kak dober roman in podobno. Številke ogledov zahtevnejših vsebin na internetu temu le pritrjujejo. Ni vedno tako obupno in prazno: včasih obiskovalci presenetijo.

Ustvarjalci si želimo, da bi nas ljudje opazili, ovrednotili naš trud. V primerih, ko se nam zdi, da nas ignorirajo, pa se moramo spomniti na velike vzornike. Slavnega trobentača Milesa Davisa je nekoč neka oboževalka vprašala, za koga igra, ko se vendarle zdi, da ga v tistem jazz-klubu, v katerem je nastopil, nihče ni poslušal, saj so vsi klepetali, se zabavali. Odgovoril ji je: 'Tudi če me v tej množici ljudi posluša samo ena oseba, ki sedi v kotu pri stranišču, je moje poslanstvo izpolnjeno.' Pisatelj William Gass pa je bil še radikalnejši: ne pišeš za nikogar, to počnejo tisti, ki pošiljajo položnice...

Seveda moramo ceniti trud ljudi v kulturnih ustanovah, ki pripravljajo odprte dneve, promocijske akcije, poskušajo privabiti čim več obiskovalcev. To je zelo nehvaležno, a v teh časih nujno delo. Še marsičesa se bomo morali naučiti; v tujini, kjer imajo več izkušenj, so v tem praviloma kar uspešni. Torej smo lahko optimisti, čeprav nam konkretne izkušnje ne dajejo takšnega vtisa.

Koliko časa ali raje denarja smo pripravljeni žrtvovati za kulturo? Prijatelj mi je omenil primer, ko je nekoč svetoval nekemu staršu, da svojemu otroku kupi pianino, ta pa je odgovorili, da je to predrago. Pripeljal se je z luksuznim avtomobilom, katerega komplet gum je stal več kot pianino ...

Nedavno je bil pri meni na obisku še kar uspešen lokalni podjetnik, ki je želel kupiti večjo sliko za svojo novo pisarno. Izbral si je sliko, za katero sem, ker je bila starejša in mi je zasedala dragoceni prostor, pripravljen spustiti ceno na tretjino. A mu ni bilo dovolj, hotel je še dodaten, 50 odstotni popust, kar bi pomenilo zgolj petnajst odstotkov prvotne cene. Ponudbo sem zavrnil tudi zaradi tega, ker bi bila moja slika, ki sem jo delal cel mesec, zanj verjetno cenejša od pisarniškega stola ali mize. Če ne celo namizne svetilke.

Po nedavni raziskavi Slovenci kupimo v povprečju pet čevljev na leto, a samo dve knjigi. Kaj pa slik oz. likovnih umetnin? Bojim se, da bi bile ničle za decimalno vejico kar številne ...

Pred leti je v moj atelje vstopil človek, ki je nekoga iskal. V tistem trenutku sem ravno stal pred skoraj zaključenim portretom, s čopičem v roki, se ukvarjal z zadnjimi popravki. Portret je bil izveden v 'fotografski' maniri, natančno, se pravi tako, da bi moral izzvati vsaj nek odziv. A v njegovih očeh sem jasno videl, da slike ni niti zaznal, čeprav je stal pred njo. Kot bi ne bila tam. Kot bi vstopil v običajno špecerijo po kruh in pač ne gledaš drugega blaga na policah. Nobelovec Singer je nekoč zapisal, da se ne rodi le pisatelj, ampak tudi bralec. Da je tudi to, če te bo v življenju zanimalo branje knjig, v veliki meri odvisno od genov. Kiš pa je izjavil, da je dobrih bralcev manj od dobrih kritikov. Gotovo je v tem veliko resnice, a vseeno lahko določene interese vzbudimo, spodbudimo. Če ne za branje knjig, pa recimo za poslušanje glasbe, gledanje slik, gledališče, itd. Tukaj bi lahko veliko premaknila šola, a ta žal počne nasprotno, čeprav ima stroka polna usta izjav o pomenu kreativnosti za prihodnost družbe. Včasih je bilo drugače. Starejši znanec, ki je uspešen poslovnež in to na področju, ki s kulturo nima neke neposredne povezave, mi je enkrat, po nekaj popitih kozarcih, odrecitiral daljšo pasažo iz Prešerna. Sem kar ostrmel, pa mi je razložil, da so imeli odlično učiteljico slovenščine, ki mu je privzgojila nekaj veselja do poezije. To ga je zaznamovalo za vse življenje, ga obogatilo. Ta senzibilnost ga občasno spomni, da nekaj svojega denarja nameni tudi kulturi.

Verjetno je že vsak slišal za Medičejce, eno najvplivnejših družin vseh časov. Njihovo ime je, ker so bili meceni velikih umetnikov, recimo Michelangela, neizbrisno zapisano v anale človeštva. Vemo, da so podpirali ustvarjalce nepozabnih umetnin, o tem, s čimer so se ukvarjali, da so ustvarili takšno bogastvo in vpliv, pa ne vemo nič. Ne vemo, s kakšnimi kočijami so se vozili, še manj, kakšne 'gume' so imeli na njih. Žal pri nas tisti ljubitelji, ki bi si želeli imeti doma kakšno zbirko dobrih knjig ali slik, nimajo 'medičejskih' finančnih 'medičejskih' sposobnosti. Tisti, ki jih imajo, pa razmišljajo o novih gumah ...

Ilustracija: Jurij Kalan: Sprehod II, 2019, olje na platnu, 210 x 300cm