Principi in demoni

Sam zase mislim, da sem dokaj umirjen tip. Morda celo preveč in bi včasih moral dat kaj več življenja od sebe. Sicer ne morem ocenjevat samega sebe, ampak mislim, da se bodo tisti, ki me poznajo strinjali.

Včasih me pa nekatere stvari razživcirajo, da je kar groza. Najbolj pogosto se to dogaja v prometu. Enkrat sem že pisal o tem kako neodgovorni se mi zdijo vozniki, ki ne uporabljajo žmigavcev. Katastrofa, vsi bi morali ostati brez vozniškega dovoljenja. Pisal pa sem tudi o voznikih, ki tako močno zijajo v telefone, da ne opazijo da zaradi njih stoji celotna civilizacija. Groza.

Danes bom pa pisal o tem kako sem včasih za volanom živčen brez pravega razloga in čisto po lastni krivdi. To se ponavadi zgodi, kadar bi želel hitro prispeti na cilj. Takrat gre itak vse narobe. Na cesto se mi postavijo in kolesarji in traktorji in krave in vsi nesposobni vozniki kar jih je. Pravzaprav so kar naenkrat vsi ostali udeleženci v prometu nesposobni, čeprav v resnici ni tako.

Takrat me obsedejo neki demoni in začnem preklinjati ter zmerjati vse po vrsti. To sicer počnem v avtomobilu za zaprtimi stekli kjer me nihče ne sliši. Če bi bila možnost, da bi me kdo slišal verjetno ne bi bil tako korajžen.

To se mi je zgodilo v ponedeljek, še posebej zanimivo pa je, da se mi je zgodilo na poti v službo in na poti iz službe. Obsedli so me demoni in v obe smeri sem se moral boriti z njimi. Ne vem več kaj točno je bilo na poti v službo se pa dobro spomnim poti iz službe.

Domov sem se vračal po standardni poti. Itak je bila gužva in smo se premikali počasi. Nato se je nekdo spomnil, da bi zavil levo, vendar ker se v Ljubljani avtomobili tlačijo eden do drugega to seveda ni bilo izvedljivo. Jaz ne vem ali so samo nas v Beli krajini učili, da ne smeš riniti v križišče, če vidiš, da boš v križišču obtičal in ga zablokiral? V Ljubljani tega očitno ne vejo in tisti redki, ki ne rinejo v takšna križišča so verjetno vozniški izpit naredili nekje drugje.

Ampak to niti ni bil največji problem. To je moje demone samo malo požgečkalo. Težava je bila tudi v tisem avtomobilu, ki je zavijal levo. Namesto, da bi se držal bolj levo se je ustavil na sredini pasu. V tistem delu je cesta dovolj široka, da bi ga lahko obvozili, ampak zaradi njegove neobzirnosti to ni bilo možno. Ampak tudi to bi mogoče še šlo, če bi tisti za njim probal iti mimo in ne samo stal tam, kot da je pred njim prepad.

Ko smo nekaj časa tam stali pa so se moji demoni popolnoma razbudili in takrat sem šele imel dela. Komaj sem jih zadrževal, da niso začeli piskati, blendati in kazati sredincev. Komaj, vam povem. Končno se je tisti nekako zguzil na levo in končno je speljal tisti za njim ter tudi jaz z avtom polnim demonov.

Demoni ko se zbudijo, pa nočejo kar sami od sebe nazaj zaspat. Kljub temu da je vsega konec oni še kar iščejo težave. Kmalu sem itak ugotovil, da ne bi bil nič hitrejši, če ne bi tam stali, saj je sto metrov naprej na semaforju gorela rdeča luč in je prav tako vse stalo. Ampak za moje demone to ni bila dovolj dobra tolažba.

Nekaj semaforjev naprej se je cesta razširila in demoni so me prisilil da prehitim tistega, ki je v prejšnji situaciji stal in ni niti probal obvoziti tistega, ki je zavijal levo. Med prehitevanjem so mu moji demoni kazali sredince, jezike, nage kosmate riti in kričali “zguba imamo te”. Vse dokler se ni na našem pasu promet ustavil, tista “zguba” in še cel kup drugih avtomobilov za njim pa je šlo lepo mimo nas. Takrat so se moji demoni ponižno zavlekli pod sedeže in cvilil, kot da jih je nekdo prikrajšal za priboljšek.

Takrat sem se lahko umiril in mirno nadaljeval pot. S tisto “zgubo” sva se ponovno srečala v enem izmed naslednjih križišč, kjer sva oba zavijala levo. Nato sem vozil za njim vse do naše garaže in ugotovil, da sem se popolnoma brez potrebe razburjal in da bi tudi brez tega enako hitro prišel domov. Ampak kaj ko so moji demoni nerazumni in nikoli ne poslušajo. Vse težave, ki jih povzročijo pa itak občutim in plačujem jaz.

So vaši demoni bolj poslušni ali imate tudi vi težave kadar se zbudijo? Jaz raje vidim da moji smrčijo kot pa bedijo.