Bližajo se prazniki, mi pa se doma največ ukvarjamo z zobmi.

En prebivalec naše hiše je v fazi, ko so mu začeli Zobje 1.0 odpadati in jih nadomeščati Zobje 2.0. Zato jaz glumim zobno miško. V moji denarnici je vedno v pripravljenosti bankovec za 5 €, ker se ločitev mlečnega zoba s svoje matične dlesni lahko zgodi na najbolj nepredvidenem mestu in ob najmanj primernem času. Na primer zvečer, ko so otroci že pospravljeni po posteljah. Ali med nedeljsko mašo, ko si človek lahko vzame čas, da se zazre vase, sooči s svojimi dejanji v preteklem tednu, sklene dobre načrte za prihodnji teden in izpuli prednji zob. Tako je to, ko si prvošolec.

Enemu prebivalcu hiše vztrajno zijamo v usta, vtikamo vanje prste in čakamo, da mu zrastejo zobje 1.0. Jaz kot njegov glavni vir hrane nisem ravno v veselem pričakovanju tega trenutka, ampak se mu pač ne da izogniti.

Starši dojenčkov smo nekoliko nagnjeni k temu, da vsak jok, stok, slabo voljo, vročino, drisko in seveda slinjenje pripisujemo izraščanju zobkov. Priročen izgovor, da se ne rabimo poglabljati v to, da bi nam otrok morda rad kaj povedal. Pač zobki. Nimaš kaj. Izgovor o »teh presnetih zobkih« mladi starši nekoliko preponosno nosimo kot simbol mučeništva. »Spali nismo celo noč,« potoži podočnjakasta mama, »zobki!« in svetobolno skomigne z rameni. »Kaj češ,« ji prikima druga mama in čuti nerazumno potrebo po tem, da takoj pove, da je spala še manj kot ona prva mama, ampak se mora domisliti kakšnega pametnega razloga za to.

Največje težave pa ima tisti prebivalec naše hiše, ki čaka na Zobe 3.0. Največ neprespanih noči gre na njegov rovaš, saj je moral najprej pretehtati, ali so Zobje 3.0 investicija, ki jo lahko upraviči sam pred sabo in drugimi člani gospodinjstva, teden ali dva preživeti z nekakšnimi Zobmi 2.1 in živeti od juhic. Potem mu je zobozdravnik zbolel in agonija se je podaljšala.

Toliko sem razmišljala o takih in drugačnih zobeh in njihovih nadgradnjah, da sem ugotovila, da bo najbolj pametno storiti tako:

Otroku 1 sta že izrasla dva stalna zoba. Glede na njuno postavitev in na čakalne dobe za ortodonta (npr. v črnomaljskem zdravstvenem domu, kjer je za prvi pregled trenutno dobra tri leta in pol, a ne), ga bom kar takoj naročila na prvi pregled, pa bo morda glih pravi čas prišel na vrsto. Potem bom ukinila zobno miško in raje odprla namensko varčevanje, da si bo lahko nekega dne omislil prosojni zobni aparat, beljenje zob ali v daljnejši prihodnosti nadstandardno protezo.

Torej je izraščanje prvih zob pri dojenčkih, pa če je še tako naporno, proti vsemu ostalemu mačji kašelj. Zato bodimo vsi starši tisti zoprni starši, ki vsaj zjutraj in zvečer gledajo otrokom v zobe in dokler nas podmladek še posluša, neusmiljeno zahtevajmo ščetkanje vsakega milimetra tega belega bogastva.