Kratke noge, dolge proge ...

Nietzsche je zapisal, da imamo umetnost zato, da nas ne ubije resnica. Pogled v prepad, v katerem uzremo resnico lastnega obstoja, našo neizbežno končnost, nas sili v izmišljevanje 'razvedrila', s katerim lažje pozabimo na to dejstvo. Teh 'razvedril', laži, je veliko vrst, umetnost nikakor ni edina. Kot je rekel pesnik: z nečim se moraš 'opijati'. Oprimemo se za vsako bilko, ki nas reši pred prepadom. Na tak način osmišljamo svoja življenja.

Lažemo vsi. Nekatere laži so majhne, nedolžne, pravzaprav pričakovane. Kot v tisti, pred časom popularni popevki, 'Laži, laži, laži me...'. Diplomatski jezik se recimo velikokrat giblje na robu laži ali pa kar odločno prestopi mejo, ko se sogovornika s priliznjenimi nasmeški dobrikata drug drugemu, v mislih pa se vzajemno davita. Takšne laži so družbeno sprejemljive, pravzaprav zaželjene, saj umirjajo strasti. Še tako potvorjen nasmešek je boljši od izbruha nasilja.

Laž ima res kratke noge, a teče na dolge proge, kot je nekdo duhovito dopolnil znameniti pregovor. Človek je nekako predestiniran na sprejemanje in razširjanje laži. Danes zelo popularna sintagma 'fake news', lažnive novice, ki jo je razširil eden največjih lažnivcev vseh časov, je tudi sama zlagana, saj predpostavlja, da gre za nekakšno novost. To gotovo ne drži, saj je bilo produciranje lažnih novic kot eno ključnih sredstev za manipulacijo z ljudmi tudi v preteklosti zelo razširjeno in učinkovito. Hitler je bil velik mojster te 'veščine', vrsta velikih manipulatorjev je zelo dolga, pravzaprav je v njej vsak velik državnik, politik. Očitno nas laž, laganje spremlja že od pradavnin.

Nevroznanstveniki so recimo dokazali, da je ljudi veliko lažje prepričati, da sprejmejo neko laž, kot da pa jo zavrnejo. Da določeno idejo zavrnemo kot napačno, lažnivo, je potreben veliko večji mentalni napor, kot pa da jo sprejmemo za resnično. Tako smo pač 'programirani'. Zato Trumpovi privrženci tako zlahka pristajajo na njegove nebuloze in mahinacije.

Že v najstarejših religijah naj bi bil svet, celotno stvarstvo, privid, 'maja', lažna podoba. V tem je veliko resnice. Bolj ali manj so ji pritrjevali veliki misleci od antike dalje. Platonov koncept votline je dopolnil Kant, ki je zatrdil, da nam je svet 'na sebi' spoznavno nedosegljiv. Nietzsche je zatrdil, da resnica ne obstaja, da so samo različne interpretacije, eden najrazvpitejših mislecev dvajsetega stoletja, Lacan, pa je to misel formuliral v na videz neovrgljivo tezo: da nam je neposredni dostop do realnosti nedosegljiv. Sodobna znanost temu pritrjuje: nevroznanstveniki celo trdijo, da svet, realnost, na nek temelji način 'sanjamo'. Pa je res tako 'hudo'? Smo res obsojeni na večno lažnive podobe sveta, ni torej nobene gotovosti, nobenega zanesljivega temelja, na katerem bi lahko zgradili svoje predstave? Res nimamo dostopa do realnosti?

Mogoče pa le. Oviti smo v laži, svet in resnica se nam izmikata, a če res ne bi imeli vsaj nekakšnega dostopa do njiju, bi nas evolucija že zdavnaj izvrgla iz svojega plesa. Če vidimo otroka, ki poskuša mimo prehoda za pešce prestopiti prometno cesto, verjetno ne bomo zamahnili z roko in si rekli, da je to itak samo privid in ga pustili, da ga zmečka avto. Enako je o tigru, ki je prežal nanj, mislil naš daljnji prednik: ni se uščišpnil v roko in pričakoval, da se bo zbudil, ampak je grožnjo vzel zares. In preživel. Naši možgani sicer res 'izsanjajo', skonstruirajo podobo sveta, a to izvajajo iz podatkov, ki jih prejmejo od čutil. Realnost se nas kljub vsemu le na nek način dotakne. Ni vse lažno. Umetnost je sicer v temeljnem smislu laž, saj upodablja, opisuje, ustvarja nekaj, kar v realnem svetu ne obstaja. A skozi svojo laž izreka določeno resnico o svetu: ker jo kot takšno sprejemamo in pristajamo na igro, imamo možnost odkriti nov aspekt stvarnosti.

Tudi zato je smiselno, da v novem letu, ki je pred nami, lažem na njihovi dolgi progi postavimo čim več ovir. Da se tu in tam malo spotaknejo ...

Slika: Nataša Mirtič: Ta rdeči pravokotnik, 2014, jedkanica in akvatinta, plošča 46 x 19,5 cm, papir 100 x 70 cm