Za domovino, s kulturo naprej ...

Slovenci smo bojda zelo kulturen narod. Brez kulture ne moremo živeti, kultura je bila verjetno za nas kot nekakšna prvobitna prajuha, iz katere so se razvili najprej enocelični Slovenci, ki so se skozi kulturno evolucijo razvili v slovenske mnogoceličarje in na koncu v primate. Kultura nas je osmislila, nam dala jezik, državo, identiteto. Smo med redkimi nacijami, ki imajo kulturi posvečen celo dela prost dan. se pravi da lahko vsak državljan na ta dan odloži svoje delo in se prepusti njenemu krepčilnemu vplivu.

Včeraj sem zasledil, da vsak Slovenec na leto kulturi nameni 216 EUR. Se pravi osemnajst na mesec. Ne zdi se veliko, pa tudi dejansko ni. Za to piškavo vsoto vsak mesec torej kupimo knjige, gremo v gledališče, v muzeje, stopimo po sliko v galerijo, si ogledamo kak film ali plesno predstavo, itd. Kot ustvarjalcu, ki poskušam s svojo dejavnostjo tudi preživeti, mi je seveda povsem jasno, da veliko ljudi na spodnjem loku eksistenčnega minimuma resnično ne sme niti pomisliti na takšne stroške. In bi bilo, milo rečeno, neokusno opozarjati na njihovo domnevno nerazgledanost ali ignoranco. A tudi pri nas obstaja kar velik krog ljudi, ki bi resnično morali razumeti, da nekaj tisočakov za napisan roman, zbirko poezije ali uspelo sliko, ni tako blasfemična vsota. Celo izobraženi ljudje včasih ne dojemajo, da bi se plačilo za kvalitetno delo, ki je za svojo izvedbo zahtevalo cel mesec, moralo vsaj približati recimo mesečni učiteljski plači. Tako pa tip, ki ima čevlje za tisočaka ali celo več, zgroženo osupne, ko mu rečeš, da je slika, ki ga zanima, vredna polovico njegovega obuvala.

In ko takšni slišijo, da se za tovrstne dejavnosti porablja celo javni denar, jih stisne mrtvaška mrzlica. Jasno, zakaj bi porabljali denar za dejavnosti, ki se večini ljudi zdijo kot prostočasno razvedrilo. Kdor ne dela, naj ne je, je pred dvema letoma po proslavi v Cankarjevem domu izrekel prosvetljeni gospodarski minister, s tem pa ponovil med Slovenci zelo globoko vsajeno prepričanje, da je kultura pač nepotreben strošek, da so kulturniki zajedalci narodovega telesa in da so itak vsi pijanci, tako kot je bil naš največji pesnik, katerega ime smo v zadnjih dneh velikokrat slišali in poznavalsko kimali, ko smo ob recitacijah prepoznali tistih nekaj verzov, ki so nam jih vbili v glavo že v osnovni šoli. Le nekaj let nazaj se je nek drug minister javno hvalil, da ga sodobna umetnost ne zanima, da je itak nihče ne razume. Slovenska elita se drenja na športnih prireditvah, našega preljubega in simpatičnega in oh in sploh predsednika lahko pogosto vidimo na tekmah vihteti zastavo, da bi on in ostali politiki takšno navdušenje pokazali za kulturo oz. za umetnost, bomo pa verjetno zelo težko dočakali.

Medtem ko v večjih mestih razumejo, da je kulturno-umetniška produkcija tudi nujen del turistične ponudbe in prinaša mnoge multiplikativne učinke, v podeželskih mestecih velikokrat zaškriplje. Ljudje razumejo, da ‘moramo’ zgraditi mrliške vežice in vodovode, asfaltirati ceste, s travo prekriti še eno nogometno igrišče, da pa bi kje odprli vrata kakšne galerije ali česa podobnega, seveda na malo višjem nivoju, je verjetno nezamisljivo. Čeprav bi nam moralo biti jasno, da se bi nadebudni turisti in radovedneži verjetno rahlo dolgočasili, če bi jih odpeljali na ogled njive, za katere izsušitev je šla cela samokolnica evropskega denarja.

Seveda stanje v kulturi ni tako slabo. Po vsej državi se zagnani ljubitelji po uradni dolžnosti ali celo samoiniciativno ob kulturnem prazniku trudijo izpeljati številne prireditve, razstave, koncerte. V kolikšni meri so pri tem uspešni, je drugo vprašanje. Ko gre za kakšno bolj sproščujočo produkcijo, se odzove veliko ljudi, če pa je zadeva malo zahtevnejša, je pogosto veliko sedežev praznih. Nič novega na tem svetu. Tudi Michelangelo je svoj čas tožil, da ga nihče ne razume, pa je imel status pop-zvezde. Zahtevnejše vsebine le redko privabijo množice, tako je bilo, je in bo. Zakaj torej potrebujemo vrhunsko umetnost oz. kulturo? Nikakor ne zato, da se enkrat na leto spomnimo na našega največjega ‘pijanca’ in domnevnega avtorja kvantaških spisov, ampak zato, da nam podobno kot vrhunska znanost odpira vrata v neznane prostore.

Zame je bil kulturni praznik vedno čisto običajen dan. Ker sem vsak dan v stiku z njo, z umetnostjo, me takšno gromoglasno poudarjanje, kako bomo brez kulture kar propadli, ne gane preveč. Ljudje v resnici ne morejo brez nje, le da to svojo temeljno potrebo največkrat zadovoljijo z nižjimi ‘registri’: poslušajo pogosto abotne verze kakšnih popevk, namesto da bi v roke vzeli knjigo vrhunske poezije. Zadovoljijo se s ceneno reprodukcijo, ki jo okvirjeno obesijo na steno, namesto da bi stopili k umetniku in izbrali sliko, ki je le malenkost dražja, itd. Da je stanje takšno, je veliko vzrokov, med njimi v prvi vrsti porazen odnos do kreativnosti v šolstvu, politiki, medijih. Rešitve niso preproste, bodo pa gotovo nujne. V svetu, v katerega vstopamo, bodo med najbolj cenjenimi veščinami tiste, ki jih naši bodoči sodelavci, roboti, ne obvladajo. Mi pa jih častimo enkrat na leto ...

Ko se družba znajde v robnih eksistencialnih izkušnjah, recimo med vojno, se čudežno poveča interes za kulturo. To se je pri nas zgodilo med NOB, nazadnje pa smo to videli med vojno v Bosni. Res potrebujemo takšne močne spodbude, da se predramimo?

Slika: Vlado Stijepić: Vrata, 2013, akril na platnu, 130x190cm