Stvar navade (2)

Svoje sklepe o dobrih navadah, o katerih sem govorila prejšnji teden, še naprej bolj ali manj uspešno uresničujem.

Eden od teh je tudi »manj mesa, več stročnic«.

Da bi ta sklep lahko začela v polnosti uresničevati, sem morala najprej preklicati naročnino na kosilo pri tašči. To je takšno dejanje, ki ga lahko izvedeš samo s polnim želodcem, dobro mero hrabrosti in izvesti ga moraš ob takem trenutku, ko se ne ravno kaj res dišečega kuha.

Ampak to mi je še uspelo speljati.

Potem je treba ugotoviti, kaj pa zdaj, ko je treba nekaj jesti. Od česa živeti, če nočem ravno vsak drugi dan jesti makaronov? Domov zato privlečem kup čičerike, leče, oreškov in zelenjav, ki se jih v dosedanjem življenju še nisem dotaknila (stebelna zelena!!!). Soočena z dejstvom, da bom morala vso to zelenjavo tudi oprati in narezati, čutim, kako mi pade preplašeno mesojedo srce v hlače in moj večino življenja trajajoči način soočanja s težavami me pripravi do razmišljanja, kako fin bi bil zdaj kos kruha z maslom. Ampak ne! Maslo fuj, bela moka bljek! Nezaslišana, bodi dec in natrebi solato, namoči piro, stisni zobe, nasekljaj čebulo, zadrži solze, segrej kokosovo maščobo. Ignoriraj vonjave iz taščine kuhinje.

In tako večino dni nastane kaj delno do pretežno užitnega. Celo g. Mož, ki je kolateralna žrtev te moje zamisli o pretežno vegetarijansko/veganskem prehranjevanju, se ne preveč pritožuje, če ga izrecno prosim, me celo pohvali in ker sem realist je to znamenje prave ljubezni.

Zaenkrat smo vsi živi. Neizogibno dejstvo je sicer, da je treba hrano pripraviti in potem tudi vse očistiti in pospraviti, ampak itak zdaj kuham tudi za Otroka 3. In on skuhano poje, v kolikor si to želi, tudi samostojno. Torej je po njegovem obroku navadno potrebno očistiti moje hlače, popolnoma vsa njegova oblačila in pol kuhinje, tri žličke, dva kozarca in vsaj eno posodico.

V nasprotju s pričakovanji se mi tudi ne vrti, ne padam skupaj, ne zasledujejo me obsedne misli o tem, kako bi lastnozobno pomulila cel travnik Milka čokolad in nisem še rabila pet do desetih zvečer oddrveti na bencinsko po gostinsko pakiranje evrokrema, preden bi začela vpiti, lomastiti in razbijati po hiši.

Zanimivo, očitno nekaj delam prav. Domine dobrih navad se podirajo. Nemara vam bom prihodnjič že pisala o tem, kako mi med sprehajanjem po vasi v glavo letijo svežnji denarja. Najbolje, da pridete naslednji teden spet sem in se prepričate.