Na vsebino

Pred nosom ... (48)

Babilonski stolp neumnosti

Zadnje tedne smo lahko na medmrežju prebrali veliko 'teorij' o vzrokih nastanka te krize, s katerimi je, če držijo podatki, 'okužena' kar tretjina ljudi. Tretjina ne zaupa stroki in raje verjame šarlatanom, ki ponujajo pogosto že na prvi pogled neverjetne 'razlage' tega, kar se nam dogaja. Seveda so najprej 'udarili' tisti, ki verjamejo, da je virus ustvarila kitajska vojska, pa vojska ZDA, potem so svoje dodali drugi, ki verjamejo, da je pri širjenju bolezni največ prispevalo omrežje 5G, zatem so se oglasili tisti, ki so prepričani, da je to le ena oblika gripe (ki naj bi bila tako in tako hujša bolezen), da te bolezni sploh ni in da gre za medijski konstrukt. Posebej slednja 'teza' je grozljiva. V Italiji je za posledicami okužbe umrlo že sto zdravnikov. Pomislimo še enkrat: sto! Pri kateri gripi lahko vidimo podobno številko? Ena izmed najbolj vztrajnih, a hkrati najbolj nelogičnih, da ne rečem butastih, je tudi teza, da skušajo skrite elite s pomočjo na novo izdelanih virusov oz. biološkega orožja nadzorovati število prebivalstva, ga torej zmanjšati, ker naj bi bilo ljudi preveč in naj bi zmanjkovalo resursov za preživetje. Ta teza je zmotna vsaj iz dveh aspektov. Hrane in resursov je dovolj za veliko več ljudi, kot jih je danes na Zemlji, ljudje smo v relativno kratkem času postoterili proizvodnjo hrane in bi zadostovala, če bi bila pravilno distribuirana, za vse in še več, tudi znanja za proizvodnjo energije v neomejenih količinah nam ne manjka. Drugi ugovor pa zadeva samo smiselnost takšnega brezobzirnega ukrepa: kapital, elite, Bilderbergi, itd., potrebujejo čim več potrošnikov, da se ekonomski sistem vzdržuje. Posebej starejši so zanimivi zanje, saj so največji porabniki farmacevtskih proizvodov, farmacija pa ima, kot vemo, visoke dobičke. Torej elitam dejansko odgovarja druga skrajnost, ne pa domnevno uravnavanje števila prebivalstva.

Da mediji producirajo realnost, je neovrgljivo dejstvo. Objektivna resnica se izmika medijski podobi, pravzaprav nam je dejansko nedosegljiva. Lahko se ji zgolj približujemo. Če smo včasih bili prisiljeni brati med vrsticami, da smo se dokopali do nekih dejstev, smo danes prisiljeni brati med mediji, jih primerjati med sabo, kombinirati določene informacije, nekatere zanemariti, druge izpostaviti. Presenetljivo je v javnosti, posebej med bolj izobraženimi ljudmi, zelo razširjeno tudi mnenje, da realnost sploh ne obstaja. Da posledično seveda tudi virus ne obstaja. Da je svet privid, 'maya', so trdili že pradavni Indijci. Temu arhaičnemu stališču v določeni meri pritrjuje tudi sodobna nevroznanost. Svet naši možgani ne nek način sanjajo, poustvarjajo, vendar je vseeno naivno trditi, da sveta okrog sebe vsaj do določene mere ne moremo spoznati, kar je recimo skušalo dokazati veliko filozofov. Še vedno v velikem delu družboslovja velja tista znamenita misel, da resnica ne obstaja, da obstajajo le različne razlage zanjo. Da so torej slednje na nek fundamentalen način enakovredne. Da znanstvena razlaga nima nič večje teže od zgodbic o svetu, ki si jih ob ognju nekje ob Amazonki pripovedujejo prvinska ljudstva. Če bi to držalo, bi letalo, ki bi letelo nad njihovim taborom, gladko padlo na zemljo, saj znanstvena zgodba tam pač po tej logiki ne bi veljala. Vemo, da se to ne zgodi, torej lahko sklepamo, da se znanstvena 'zgodba' v pomembni meri sklada z resničnostjo. In se druge, konkurenčne zgodbe v tem smislu motijo. Če svet torej ne bi obstajal, bi bilo povsem vseeno ali se sedaj v karanteni ukvarjamo s šolskimi nalogami svojih otrok ali ne. Tudi naloge bi bile samo v naših glavah. In seveda vse, kar sledi šolanju naših otrok. Zakaj bi se vznemirjali s tem, kaj bo z njihovo prihodnostjo, če nič ne obstaja? Moramo le skozi kakšno obskurno mistično prakso vplivati na svet oz. prihodnost, ki je pred nami ...

Izmed norih 'hipotez', ki obletavajo aktualno situacijo, pa me vseeno najbolj preseneča tista, ki jo zagovarjajo celo razgledani ljudje. Tisti, ki ne nasedajo majavim hipotezam o nastanku virusa, vendar vseeno verjamejo, da bo svetovna elita, pravzaprav peščica zlobnih posameznikov, izrabila to bolezen za to, da bo zavladala nad nami, da bo vzpostavila globalno diktaturo in nam s pomočjo novih tehnologij preprečila, da se temu upremo. Torej bomo kmalu zaživeli v distopiji, ki so jo napovedovali številni pisatelji, med njimi najbolj razvpita seveda Huxley in Orwell? Po mojem ne.

Da je ultimativna želja velikih diktatorjev, zavladati celemu svetu, nedosegljiv sen, so vedela že stara ljudstva. V Bibliji najdemo lepo zgodbo, v kateri se stolp, s katerim je pradavno ljudstvo hotelo poenotiti svet pod obličjem enega jezika, ene ideje, sesuje. Ni se izšlo. Svet je preveč kompleksen, da bi ga lahko ustrojili po enem kopitu, po eni ideji. Vsak takšen poskus se vedno znova izjalovi, pa ne zaradi muhaste narave kakšnega božanstva. V prečudovitih zgradbah, realnih ali simbolnih, se hitro pojavijo razpoke in samo vprašanje časa je, kdaj se sesujejo v prah. Le babilonski stolp neumnosti nekako kljubuje in se včasih celo dvigne, preden se novozgrajena 'nadstropja' spet podrejo. Žal se nikoli ne podre do konca …

Slika: Simon Kajtna: Ristanc, 2020, 195x130, olje na platnu

SIMON KAJTNA

Rojen 23. 10.1971 v Trbovljah. Po končani srednji šoli za računalništvo v Velenju se je vpisal na Pedagoško fakulteto v Ljubljani. Sledil je vpis na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1997 diplomiral pri prof. Andreju Jemcu. Je prejemnik Študentske in Univerzitetne Prešernove nagrade za slikarstvo. Kajtna se redno udeležuje skupinskih razstav pri nas in na tujem. Ustvarja in živi v Šentjerneju in Ljubljani. Do sedaj se je predstavil na številnih domačih in mednarodnih samostojnih in skupinskih razstavah. Prejel je številne nagrade. Ustvarja in živi v Šentjerneju in Ljubljani.

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj.