Pred nosom ... (60)

Mali fašistki ...

Nedavno so se na petkovih demonstracijah v Ljubljani pojavili samooklicani varuhi Slovenije in vlade, ki jim je tu in tam nehote ušla gesta dvignjene desnice, fašistični pozdrav. Na njihove provokacije se je nedvoumno odzval nek pogumen možak, slekel hlače in jim pokazal svojo golo zadnjico. Kot bi trenil, se je nanj vsul plaz ogorčenja in diskvalifikacij, ko pa so ljudje izvedeli, da je po poklicu učitelj, je bilo samo še hujše. Ubogi protestnik je bil prisiljen podati odpoved z delovnega mesta, zraven pa je navajal tudi skesana opravičila. Ker je bila javnost očitno hudo užaljena. Torej: če dvigneš roko v nacistično-fašistični pozdrav, je to svoboda govora in 'nič posebnega, saj to lahko pomeni tudi kaj drugega' – posebej abotno verzijo zagovorov takšne svobode si je privoščila članica vlade, ki je dejala, da tetovirani naci-simboli ne pomenijo nujno, da lastnik pristaja na to ideologijo -, če pa v odgovor na to 'nedolžnost' pokažeš svojo rit, pa se na tvoj račun zvali bes celotne družbe.

Nekateri menijo, da tiste, ki 'govorijo kot fašisti, hodijo kot fašisti in so videti kot fašisti', če parafraziram znani rek, ne moremo tako imenovati, ker bi delali krivico žrtvam zgodovinskega fašizma. Da bi na tak način dejansko zrelativizirali pravi fašizem. Pa to drži?

Nek politik iz političnega pola zagovornikov 'tradicije', je zapisal, da tisti, ki niso 'pravi' Slovenci, ki niso 'po rodu' naši, ne bi smeli zasedati pomembnih vodstvenih funkcij. Takšna izjava ni nedolžna, saj so enako govorili tisti, ki so pred skoraj sto leti začeli z eno najbolj žalostnih epizod v zgodovini sveta. Svoje sodržavljane so obtožili, da niso 'pravi', da so odgovorni za vse težave, ki jih tarejo in da so, konec koncev, primerni zgolj za gorivo v krematorijih.

Lawrence W. Britt, ameriški publicist je navedel štirinajst točk, v katerih naj bi prepoznali elemente fašizma. Ko sem jih prebiral, sem se resno zamislil.

1. Močno in stalno izražen nacionalizem

2. Zavračanje pomena človekovih pravic

3. Iskanje sovražnika in grešnih kozlov v imenu poenotenja

4. Militarizacija in veliki izdatki za vojsko

5. Poudarjeni seksizem

6. Nadzorovanje medijev

7. Obsedenost z nacionalno varnostjo

8. Tesne povezave verskih in političnih elit

9. Zaščita moči korporacij

10. Zatiranje ali popolno zatrtje delavskega razreda

11. Preziranje in zatiranje intelektualcev in umetnikov

12. Obsedenost z zločini in kaznovanjem

13. Obširna korupcija in nepotizem

14. Volilne prevare

Seveda pri nas na oblasti niso fašisti, a pri nekaterih politikih in državljanih lahko zlahka prepoznamo, kje se najdejo v tem seznamu. Nekateri celo v vseh točkah. S svojimi izjavami pogosto še dodatno potrjujejo, da ne gre zgolj za kakšne anekdotične pripetljaje, ampak v njih prepoznamo trende, jasno izražene namere. Pa se vseeno najdejo pomirjujoči glasovi, ki javnost prepričujejo, da ne dvigujmo prahu in se ne vznemirjajmo, ker naj bi na tak način recimo tistim, ki dvigujejo desno roko v zrak, omogočali dodatno publiciteto. Da so tako in tako smešne kreature brez konsistentne ideologije in z zanemarljivim vplivom na družbo. A tudi Hitlerju in peščici njegovih podpornikov so se sprva vsi smejali, tako kot se danes pri nas recimo smejemo famoznim 'vardistom'. Pa jih je smeh kmalu minil.

Holokavst ni bil edinstven dogodek, razlog za to zmotno tezo, pa pri tem seveda ne mislim zmanjševati njegovega pomena, je naš luknjičavi spomin, pozaba. V zgodovinskih knjigah najdemo brez števila podobnih temnih lis, ki kažejo, kakšni smo lahko do sočloveka. Od starih Sumercev, Egipčanov, starega Rima, Džingis Kanovih pohodov, Atile itd: v imenu takšne ali drugačne ideje so bila pobita cela ljudstva, izbrisana so bila iz našega spomina, za nekatera ne najdemo nobenih pričevanj, da so sploh obstajala. Tudi za fašizem oziroma nacizem bi lahko našli nešteto zgodovinskih predhodnikov, ki so se sicer razlikovali v kakšnih detajlih, a so v temelju nosili enako destruktivno idejo: uničiti, odstraniti nekoga, ki je na videz drugačen od nas, ki se z nami ne strinja in nas domnevno zato ogroža. V nas se torej vse od pradavnine skriva tudi en majhen fašist. V pravih okoliščinah se razraste, nas zasvoji in se posledično lahko sproži grozljivi ples.

Ker smo kot družba prišli do točke, v kateri se nam fašistični pozdrav in njegovi simboli zdijo manj nevarni od gole riti, smo že na meji, ko bi nas moralo zaskrbeti.

Slika: Silvester Plotajs – Sicoe: She Dreams About Sonia Mosse, 2018, 195 x 130cm,

Silvester Plotajs Sicoe se je rodil 12. aprila 1965 v Ljubljani. Leta 1988 je diplomiral pri profesorju Emeriku Bernardu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter tam nadaljeval podiplomski študij iz slikarstva pri profesorju Gustavu Gnamušu in iz grafike pri profesorju Lojzetu Logarju. Leta 1990 se je študijsko izpopolnjeval pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Kot svobodni umetnik deluje v Ljubljani. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini in se tudi velikokrat predstavil tudi samostojno. Njegova dela visijo v številnih javnih in zasebnih zbirkah.