Pred nosom ... (63)

Vsake oči imajo svojega…

'O okusih se ne razpravlja' je eden najbolj pogosto omenjenih pregovorov, izvira pa najmanj iz časov antike. S tem je mišljen predvsem naš odnos do hrane in umetniških del, vendar se je tovrsten relativizem razširil na skoraj vse aspekte naših življenj. Seveda rahlo zakrinkan, v različici 'vsak ima svoj prav' ali 'stvari nikoli ne vidimo takšnih, kot so, ampak takšne, kot smo sami', zveni na videz zelo poglobljeno in prepričljivo. Jasno, resnica v svoji totaliteti, resnica z velikim 'R', nam je nedosegljiva, to vedo vsi, ki se ukvarjajo z njenim iskanjem: filozofi, znanstveniki, pravzaprav vsi razmišljujoči ljudje. V vsako sodbo, ki jo izrečemo, vnesemo nek partikularen, lasten interes, ki nam pogosto zakrinka rešitev ali celo prepoznavanje problema. A to nikakor ne pomeni, da se nismo zmožni resnici približati, opisati ali analizirati kakšnega problema in celo predlagati rešitev zanj. In seveda ne pomeni, da je vedno možnih več odgovorov na eno samo vprašanje. Ali da je resnica vedno 'nekje' vmes, med dvema skrajnostma. Lahko se motita obe strani, lahko pa ima prav ravno stran, ki je v manjšini, ki jo druga recimo 'demokratično' preglasi.

Tudi znanstveniki se zavedajo, da se pred njimi oz. pred njihovimi enačbami, s katerimi opišejo določeno rešitev, napovedo rezultate eksperimentov, takoj odpre polje neznanega, ki ga njihova formula ni zmožna zajeti. In iščejo naprej, v nedogled, v neskončnost. Kot je zapisal nek fizik: tudi če bi odkrili veliko, dokončno teorijo, ki bi zaobsegla razumevanje celotnega vesolja, opisala vse pojave tega sveta, bi se takoj pred nami pojavilo vprašanje, zakaj ravno ta teorija, zakaj ne neka druga. Neskončnost nam je nedosegljiva, ampak vseeno lahko vemo, da obstaja. Resnica nam vedno polzi iz rok, a lahko smo vseeno 'resnicoljubni' in smo usmerjeni proti njej. Tako kot nam je nedosegljiva najbližja galaksija Andromeda, pa lahko vseeno zremo vanjo. Torej ni nujno, da ima vsak svoj prav, vsaj ne v vseh situacijah in ni možno dosledno zagovarjati teze, da ima vsak svoj okus ali da lahko vsak konzumira, kar si želi, kar mu paše. Nekatere substance preprosto niso užitne, okužena ali zasmrajena hrana je tudi objektivno slaba, neprimerna. In lahko o tem razpravljamo. Kot v polju umetnosti, kjer sicer o okusih naj ne bi govorili, pa je vendar celotna zgodovina umetnosti eno samo strastno prerekanje o tem.

Veliko ljudi je zmožno priznati, da v polju 'objektivnih' dejstev, kjer se najbolj suvereno giblje znanost, res obstaja najverjetnejše, najbolj prepričljivejše razlage. Ko so znanstveniki izračunali in dognali vse parametre, ki so bili potrebni za polet na Luno, odgovorni gotovo niso šli še k astrologom, vračem ali polagalcem rok, ki bi podali 'drugo mnenje', potem pa bi se vsi skupaj, z astronavti vred, odločili za nekakšno vmesno različico, kompromis. V medčloveških odnosih in v zadevah, ki se dotikajo polja duha, pa naj bi veljal skrajni relativizem? Glede na to, da z našimi telesi upravljajo isti fizikalni zakoni, ki vladajo univerzumu, je takšna sodba vsaj v določeni meri napačna. Ni vse relativno ali plod trenutnega, arbitrarnega 'dogovora'. V umetnostih se recimo zdi, da so možne neskončne variacije odgovorov na določen problem, ki se pojavi v ustvarjalnem procesu. Slikar pred praznim platnom, pesnik pred nepopisanim listom papirja, skladatelj pred praznim notnim črtovjem: pred vsakim se odpira neskončno število možnih 'rešitev'. A ko ustvarjalec začne z delom, ko 'zgradba' njegovega dela postopno raste, se število rešitev posledično oži. Ko se približa dokončanju svojega dela, mu preostane le še nekaj možnosti, v optimalnem primeru, ki je verjetno nedosegljiv, nobena več. Takrat pravimo, da so slika, pesem, skladba končane.

Ko se vzpostavi nek dialog med dvema ali več osebami, se odvija v referenčnem okvirju, ki določa 'pravilnost' ali 'nepravilnost' sodb, ki jih izrekajo akterji. Tudi če tega v izhodišču ne izpostavimo javno ali glasno, vsako takšno dejanje predpostavlja pristajanje na potencialno dosegljivost resnice. Skozi debato naj bi bilo možno, da jo skozi izmenjavo stališč, skozi argumente dosežemo. Če že v izhodišču pristanemo na skrajni relativizem, na famozni 'vsak ima prav', na 'anything goes', se nam cilj takoj izmakne, še preden smo dobro začeli. Debata se ustavi, akterji se zaprejo v svoje vrtičke, ki jih skupaj s svojimi somišljeniki ljubosumno varujejo in vsak argument iz nasprotne strani označijo za osebno diskvalifikacijo in iščejo ozadja ali opozarjajo na domnevne osebne zamere, ki naj bi botrovale 'napadom'. Na stenah vrtnih lop pa visijo 'malarije', ki so vse enako dobre…

Slika: Erik Mavrič: Jutranjka 1, 2019, 190x130 cm, oglje na papirju

Erik Mavrič (1979, Koper) je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je diplomiral leta 2004 ter magistriral leta 2008. Do sedaj se je predstavil na številnih samostojnih razstavah, nazadnje v Galeriji Insula v Izoli (2019). Sodeloval je tudi na več skupinskih razstavah. V času študija je prejel Študentsko Prešernovo nagrado (2002). Živi in ustvarja v Krškem.