Pred nosom ... (64)

Iskanje izgubljene plaže …

Kot veliko ljudi sem tudi sam podvržen kolektivni psihozi, ki svoje žrtve pripravi do tega, da vsaj enkrat na leto odpotujejo na kakšno morsko obalo, se zazrejo v horizont, vdihnejo slanico v zraku in se potopijo v osvežilno mokroto. Seveda se marsikomu zdi to butasto in poletno vročino čisto upravičeno preživi recimo v gorah ali kjerkoli drugje, pač po lastnih željah in zmožnostih. Ob stiku z naravnimi prizori in pojavi se zaveš lastne majhnosti, minljivosti vsega, hkrati pa začutiš povezanost in prepletenost vsega, kar biva. A pljuskanje valov, ki pripotujejo iz daljav in premikanje kamenčkov ali peska pod gladino, žarenje kamnov v vročini, sprva nadležno 'drgnjenje' škržatov in nezamenljivi vonji, ki te obdajo, verjetno nimajo primerjave. Ob morju se umiriš, hitreje se uskladiš s temeljnim 'valovanjem' narave, tako da ni čudno, da ljudstva, ki živijo ob morju, zaznamuje bolj umirjen ritem bivanja. Severnjaki ali tisti, ki živimo na celini, jim zato pogosto pripisujemo lenobo, čeprav čudovita starodavna mesta in kultivirana krajina nedvoumno pričata o nasprotnem.

'La mer', 'More, more', 'Gremo na morje' in še številne druge popularne popevke, poezija, filmi, brez konca in kraja slavimo to mitično, neponovljivo izkušnjo. Sodim med tiste, ki potovanje na morje razumemo tudi kot iskanje avtentičnih doživetij, poskusim se izklopiti iz običajne, vsakdanje realnosti. Ne razumem prav dobro ljudi, ki jih veseli, da se na morje v isti kraj preseli skoraj cela domača ulica, skoraj do hišne številke dosledno. Lepo je, če padeš v drugo kulturo, srečaš domačine ali celo živiš med njimi. Z Gogo sva recimo pred dobrimi dvajsetimi leti pri njenih sorodnikih na Mljetu živela v vasici, v kateri v tistem času ni bilo nobenega turista. Seveda je bila vasica malce umaknjena od obale, kjer je bilo, razumljivo in pričakovano, turistov veliko. Med domačini, s katerimi dihaš isti zrak, živiš skoraj v istem ritmu, se hitreje odklopiš. V turistično močno obljudenih krajih se ne počutim najbolje, še posebej tam, kjer je vse podrejeno molži gostov. Z vseh strani buta vate pisana trgovska ponudba, baloni, stojnice s plastično kramo, sladoled, palačinke, vabljivi meniji pred gostilnami, sintetično enolična glasba na vsakem vogalu, kupi, zabavaj se, pozabi! Jasno: če si star petnajst let ali malo več, te ta šunder privlači kot veščo obcestna svetilka. Enako na plaži: bolj se gnetejo z brisačami in v vodi, bolj domače se nekateri počutijo. Pravzaprav skoraj vsakemu tu in tam odgovarja kakšno bučno praznovanje. S pravo glasbo in v pravi družbi je lahko nepozabno. Ko smo se kot najstniki samostojno, brez staršev podajali 'na morje', ni bilo dvoma, da bi nas kakšna umirjena vasica ob obali, z nekaj ostarelimi strici na stolčkih ob pomolu, verjetno dolgočasila. Iskali smo gnečo, primerljivo tisti, ki jo danes dobimo v kakšnih razvpitih mestih zabave na Jadranu. Režali smo se kot pečeni mački, si s kemičnim svinčnikom risali 'tatuje' trenutnih simpatij na rame (nepozabna Saida, Silvova 'izbranka' se je potem večkrat odtisnila na plastični blazini, na kateri je spal…), 'občudovali' nemščino nemških petletnikov, merili 'debelino' morja, skratka noreli, kolikor se je dalo.

Iskanje miru s pridihom avtentičnosti je velikokrat neuspešno. Množični turizem z bliskovito naglico použije vsak 'neodkrit' kraj. Komaj kdo na socialnih omrežjih objavi podobo kakšne deviške plaže ali kraja, se že skoraj v naslednjem trenutku zgrne nanj truma navdušencev, bliskovito zrastejo v bližini večnadstropni apartmajski objekti in ostala infrastruktura, rajska podoba se razkadi in se spremeni v uniformno različico potrošniškega inferna. Večina novogradenj je arhitekturnih skrpucal, katerih najbolj razviden 'okras' so praviloma številni balkončki z balustradami, vse skupaj pa je urbanistična katastrofa. Po svoje je fascinantno, da ljudi takšne 'skrunitve' v večini primerov ne motijo. Ali vsaj ne v tolikšni meri, da bi poskusili poiskati nekaj drugega. Pred nekaj dnevi smo šli na sprehod ob obali, opazovali čudovite zalivčke in prispeli do simpatičnega lokala, v katerem smo se nameravali osvežiti. Iz zvočnikov pa … katastrofa. 'Dalmatinski' melos v svoji skrajni turbo-pop inačici. Če bi vsaj imeli šibkejše zvočnike. Stežka smo zdržali, celo puncama je bilo jasno, da vzdušje ni najbolj prebavljivo. No, tisto pijačo smo zvrnili vase in odšli nazaj. Bo drugič več sreče.

Vseeno pa nas je relativno veliko, ki se radi sprehodimo po kakšnem arhitekturnem mediteranskem biseru. Ozke uličice, kamnite fasade, fascinantni arhitekturni detajli, v katere so se vtisnila stoletja. Iščemo nekaj, kar smo domnevno izgubili v letih, v katerih smo zapuščali svoje otroštvo. Izgubljeni raj, proustovsko iskanje izgubljenega časa. Verjetno ga nikoli zares ne najdemo, a je to iskanje strašanski užitek…

Slika: Ada Lozar, Obraza, mivka, 2020