Prezrte nosečniške tegobe

Pogovorimo se malo o tem, kako doživljam ciljno ravnino nosečnosti in umazanih podrobnostih, ki vam jih ne bo razkril nihče drug.

Mentalno sem, kot že rečeno, v fazi bretežnega lebdenja v čakanju. Je pa moja telesna masa vse prej kot breztežna. Pot po stopnicah je postala pustolovščina, priprave na katero izgledajo, kot da se odpravljam na Camino. V molitvi in upanju, da bom na koncu le-teh našla kakšno razsvetljenje, ki bo presegalo stroj opranih cunj, ki me ponavadi čaka na vrhu vzpona.

V glavnem za vsak meter premika v sebi bijem notranji boj med stranema »kaj mi je tega treba, #$&#/$!« in »gibanje pomaga pri lažjem porodu in mogoče se bo vendarle kaj začelo premikati, »$#/#(/#&$(!«. Kakorkoli že, doma imam tri fante, ki sicer imajo védenje, da je treba »čuvati mamico ker ima v trebuhu dojenčka«, prav veliko usmiljenja pa kljub temu nimajo.

Kot vsaka poštena nosečnica se znaten del dneva sprašujem, kako bom vedela, da se je porod začel (ali še raje, kako vedeti, da se v resnici ni in si prihraniti 18-urno pomikanje po porodni sobi, ko imajo vsi ostali vmes malico razen mene). Zato sem obrnila že pol Youtubea poljudno izobraževalnih videev babic in porodničarjev, ki odgovarjajo na to vprašanje. V teoriji lahko že sama vodim svoj porod. V praksi bom najbrž tista kokoš, ki v paniki sama sede v avto in se med popadki odpelje v porodnišnico (kar izobraževalci na jutjubu močno odsvetujejo, tako mimogrede). Dobro je, da ima vožnja čez Gorjance v avtu z načetimi amortizerji učinek porodne žoge, kar skrajša dobo odpiranja.

Občasno imam dovolj prostega časa, da me zaskrbi kakšna ne ravno urgentna stvar, ampak jaz ne morem presoditi, ali je urgentna ali ne in se grem »kazat« v bolnico.

V prvi nosečnosti sem se strašno sekirala, da me bo v bolnici kdo nadrl, zakaj vendar panična nosečnica hodi tratit njihov dragoceni čas.

Zdaj v ciljni ravnini tretje imam občutek, da mi pripada njihova pozornost za trenutno nosečnost in še za dve nazaj. Samozavestno prikorakam (okej, primajem se ali prikotalim) v sprejemno ambulanto, vržem na sestrino pisalno mizo materinsko knjižico in levo nogo (da se preveč ne zamudimo s plezanjem na posteljo, a ne) in ji zrecitiram, v čem je težava.

Spomnim se, da sem se v prvi nosečnosti (in pred njo) vedno, ko sem šla h ginekologu, na vso moč sekirala, da sem šla tja kar se da urejena. Veste kje. Tam, kamor že nekaj mesecev ne vidim. Zdaj pa si raje mislim, da če bo to, da ne pridem jaz tja frišno sfrizirana, najhujše, kar se bo zdravniku danes zgodilo, ima kar lepo življenje. Pričevanja babic in porodničarjev na jutjubu nam prav tako sporočajo, da jim je res vseeno. Oni gledajo naše intimne dele brez nepotrebnega prekomernega sekiranja, kot je meni vseeno, če delam za blagajno in si nekdo kupi kondome ali pa ekstra super vpojne vložke. Pa kaj. Jih je plačal? Prav, drugo me ne briga.

Več moje tesnobe je namenjene skrbi, kako bom zmogla preživeti večere in noči, ko bom z majhnim dojenčkom, ki mu moramo dopuščati možnost, da bo 23 ur na dan prisesan name (»le« 23 zato, ker na WC in pod tuš ne bo hodil z mano, pa če bo še tako jokal), neskončno utrujena in pod vplivom hormonov morala pospraviti Otroka 1 in 2 spat, kar je že zdaj, ko imam proste roke, včasih naloga, ki izčrpa moje zadnje dnevne zaloge energije. Zato sem sprejela tudi dejstvo, da bom raje kot dobivala bicepse ob nošenju Otroka 3 gor in dol po spalnici več ur hkrati, kar sem prakticirala pri dveh dojenčkih do sedaj, navezala nase Otroka 3 v enem tistih smešno velikih trakov in bom »ena od tistih mam«. Ki nosijo otroka v enem tistih smešno velikih trakov. Mimogrede, ste opazili, da vse »tiste« mame izgledajo prav zadovoljno? Njihovi privezani dojenčki pa tudi? So, a ne? Nekaj že bo na tem …

Za vsako objavo posebej si mislim, da je morda »zadnja«. Saj ne, da potem ne bom več objavljala. Le moje besede bodo morda zvenele nekoliko bolj obupano. In hkrati tudi bolj blaženo srečne.

Skoraj zagotovo pa bodo krajše.