Bil je eden od tistih težkih večerov, ko je bil g. Mož na lovu za svojimi sanjami v Ljubljani, jaz pa sem prišla domov iz službe, med strmenjem v ekran telefona (ker so moje možganske kapacitete za ta dan zapolnjene) zmetala vase prvo sorto hrane, ki mi je prišla pod roke, potem pa že morala težiti Otrokoma, da je čas za spanje.

Ko smo se ob mojem vztrajnem prepričevanju in sitnarjenju uspeli premakniti nadstropje više, sem opazila, da sta imela Otroka s starima staršema nadvse razburljivo popoldne zunaj. Marsikaj lahko zvečer prebereš z otroških oblačil. Na kakšni podlagi sta se igrala. Kaj točno sta se igrala. Kaj je bilo za kosilo. Kaj je bilo za večerjo. Dejstvo, da so vsak večer vsa njuna oblačila samo za stroj in detergent, me sploh ne prizadene več.

Posebno občutljiv živec pa mi je trznil, ko sem opazila, da se ni v celem popoldnevu nihče spomnil, da bi jima umil roke (ali ju spomnil, da morata to storiti sama). In potem se mi je malo utrgalo. In potem sem se spet malo drla. Seveda na ta dva, ki sta tisti hip najbližje. Moja Otroka.

Kadar premorem toliko človečnosti, da jima v času takih viharjev pogledam v oči, vidim, da sta se njuna obraza spremenila v krotki šobici.

Nato me Otrok 1 v trenutku razoroži, ko me s popolnoma neprizadetim glasom vpraša »Kaj zdaj si jezna?«. Kot, da me je vprašal še eno od popolnoma običajnih stvari, ki me jih vsak dan vpraša. Ali je zunaj mrzlo. Kaj bo za kosilo. Na katerem planetu smo zdaj.

In enostavno ne morem kar nadaljevati z dretjem. Zato imam čas, da razmislim, ali sem res zdaj jezna. In če, na koga. Dovolj je nekaj trenutkov. Povem jima, da nisem jezna na njiju, ampak sem jezna, da ju ni nihče spomnil, da si je treba umiti roke, ko pridemo v hišo preden jemo večerjo. In da bi res rada, da se bi naslednjič sama spomnila na to.

Jezna pa sem pravzaprav na dejstvo, da moram odgovornost za njiju, ko sem popoldne v službi, predati na ljudi, ki te odgovornosti ne morejo zavrniti, ker iz svoje hiše pač nimajo kam pobegniti. Pa jo potem pač vzamejo po svoje in ne po moje. Jezna sem, ker sem zvečer včasih že tako na koncu z močmi, da bi se najraje za kakšno uro zaprla v temno sobo in v tišini strmela v mrak, preden bi sploh zbrala dovolj volje za priprave na spanje. Same sebe, kaj šele Otrok. Jezna sem, ker bi rabila včasih na koncu dne nekoga, ki bi mu lahko izlajala vse tegobe tega dne in bi se znal delati, da ga zanima.

Seveda Otrokoma vsega tega ne razlagam. To ni njun problem, onadva imata roke umite in obljubila sta mi, da se bosta naslednjič na umivanje gotovo spomnila kar sama.

Natanko tako kot bom jaz (kakor planiram že ene tri leta, odkar so mi to svetovali na Inštitutu za avtizem) »naslednjič« res naredila za Otroka po hiši vizualne opomnike za stvari, ki se jih nikoli ne sme pozabiti storiti.

Pa še kakšnega zase. Kakšno originalno, še nikoli videno stensko nalepko. »Live love laugh«, pa to.