Sr€čk0

"Milijoni umirajo, a Evropa laže."
Takšen podnaslov nosi zbirka pesmi #Človek, Srečka Kosovela.

Za Srečka smo slišali že v osnovni šoli in srednji šoli. In to je tudi vse. Slišali, a ne zares obravnavali. Zakaj ne obravnavati nekoga mladega? Ne vem. Toda to, kar je on napisal preden je praktično v prehodu dečka v moškega umrl, je nekaj neverjetnega.

Pred dvema tednoma sem od prijateljice dobil zgoraj omenjeno zbirko pesmi Srečka Kosovela. Rekla je, da je to nekaj zame. Da moram obvezno prebrati. Pritegnil me je izgled knjižice in začel sem brati. Takoj, ko sem prebral prvi verz so mi po rokah stale kocine pokonci. In tako od verza do verza naprej. Posrkal me je. Moje spoštovanje do njega ga je postavilo na prvo mesto lestvice priljubljenosti (za zdaj).
Spoznati in poznati svoje okolje in sistem v katerem je živel pri tako rosnih letih si ne predstavljam. Zdaj sem dva leta starejši kot on, ko je umrl, pa mi je za mnoge stvari odprl oči. Bil je naprednejši za tisti čas, včasih celo vizionarski. Samo ugotavljamo lahko, kje bi bil njegov vrhunec ustvarjanja.
Mogoče bi bil največji slovenski. Mogoče največji evropski. Mogoče pa se je tako enostavno moralo izteči zanj.

"Preveč smo se ogledovali po Evropi,
premalo po sebi.
Nismo se smatrali za člane Evrope,
ki morajo iti vzporedno z evropskimi gibanji svojo lastno pot,
ampak smo za majhen narod,
ki se mora ukloniti evropskim idejam, ako noče,
da radi njih propade!" - Srečko Kosovel

Ter kot so tudi člani bosanske glasbene skupine družbeno-kritičnih tekstov Dubioza kolektiv v enem intervjuju dejali o vstopu Slovenije v Evropsko unijo:"Vidjelo se na plastičnom primjeru Slovenije, koja nije bila spremna da se bode sa rogatima!"
Kar se kaže v zadnjih dneh, ko slovenski politiki ponižno poslušajo navodila iz Bruslja, mi pa ponižno stojimo v vrstah na mejnih prehodih.