Za kakšno ceno ste pripravljeni požreti svoj “prav”?

Vsak človek ima svoj “prav”, čeprav ima le redko resnično “prav”. Nekateri so svoj “prav” pripravljeni braniti s svojim življenjem in življenjem drugih, medtem ko nekaterim sploh ni pomembno kaj si drugi mislijo o njihovem prav.

Jaz sem mnenja, da ima vsak človek pravico, da je njegov “prav” narobe. Pravico imamo, da je naš “prav” zelo narobe in tako daleč od resnice, da bolj daleč ne bi mogel biti. Z našim “prav” ni čisto nič narobe, dokler z njim nikogar ne prizadanemo ali na kakršenkoli način oškodujemo.

Narobe pa je, če naš “prav”, kakršenkoli že je, vsiljujemo drugim. Narobe je tudi, da dojemamo vse tiste, ki se ne strinjajo z našim “prav”, kot naše nasprotnike ali celo sovražnike. Ne glede na to kakšen je naš “prav”, moramo spoštovati tudi “prav” soljudi.

Sliši se zelo enostavno, vendar vsi vemo, da temu ni tako. Včasih je tako težko razumeti, da ima nekdo drugačno mišljenje kot mi. Kar ne moremo se sprijazniti, da nekdo popolnoma identično stvar, vidi popolnoma drugače, kot jo vidimo mi.

V takšnih primerih se trudimo sočloveku, ki stvari vidi drugače kot mi, pojasniti svoje stališče. Vendar ves naš trud je zaman, ker nas ta sočlovek ne posluša, saj se sam prav tako trudi nam pojasniti njegovo stališče. Znajdemo se v neskončnem pregovarjanju, dokler ne ugotovimo, da bo s tem pogovorm bolje nehati.

Če je naš ego in ego sogovornika previsok, pa se lahko takšni pogovori zaključijo z zamero in v skrajnem primeru tudi s pestmi. Ampak nič narobe, če se dva petelička malo pokljuvata, ker stvari vidita drugače. Nič ni narobe, dokler posledice svojega nestrinjanja nosita sama.

Zelo pa je narobe, kadar se zaradi nestrinjanja posameznikov spopadajo skupine ljudi ali celo nacije. Ljudje na visokih položajih bi morali biti vedno sposobni uskladiti svoja stališča in poiskati skupno pot. Vse debate bi morali biti sposobni zaključevati z dogovori in brez zamer. In nikoli si ne bi smeli dovoliti, da končne odločitve sprejema njihov ego.

S pogovorom lahko veliko stvari rešimo, vendar le v primerih, kadar smo pripravljeni mi in sogovornik, preoblikovati svoj “prav”. Dokler nismo pripravljeni niti za milimeter odstopiti od oblike našega “prav”, pa je vsakršen pogovor izguba časa. V takšnih primerih bomo vztrajali pri našem “prav”, tudi ko bomo sami spoznali, da se motimo.

Človek si mora vedno pustiti možnost, da se moti, saj je vedno imeti “prav”, zelo naporno in utrujajoče.

Včasih pa si človek celo želi, da bi bilo njegovo mišljenje napačno in njegov “prav” narobe. Včasih se nam zdi, da se stvari ne odvijajo v pravo smer, kar lahko v nas vzbudi neko stopnjo nelagodja ali celo strah.

V takšnih primerih si želimo, da bi bil naš strah neopravičen in naš “prav” zgrešen. V takšnih primerih si želimo, da bi imeli “prav” vsi tisti, za katere nam občutek pravi, da se motijo. V takšnih primerih si želimo, da nas naš občutek, ki nas še nikoli ni prevaral, vara.

V naslovu vas sprašujem, za kakšno ceno ste pripravljeni požreti svoj “prav”. Jaz sem pripravljen požreti svoj prav za svobodo vseh ljudi, za mir na zemlji in za življenje brez nestrpnosti.

Ko bomo ljudje ves naš “prav”, vrgli čez most v deročo reko in naš ego pustili nekje naslonjen na drevo, bomo lahko živeli brez skrbi. Takrat bo vsakršen strah in vsakršno orožje odveč.