Zgodba

Ali sem vam sploh povedala, da sem dokrajčila tisto penino, s katero sva se gledali od novega leta? Tisto, za katero sem rekla, da jo bom odprla, ko izdam svojo prvo knjigo.

Žal še nisem izdala svoje prve knjige. Sem pa napisala kratko zgodbo ter jo oddala mentorju in sošolcem na spletnem tečaju kreativnega pisanja. Ali je dobra ali ne v tistem trenutku ni bilo važno. Za vsako stvar se moraš v nekem določenem trenutku odločiti, da je glede na dane razmere dovolj dobra in najboljša, kar je lahko. Tako sem se tudi jaz za svojo zgodbo odločila, da je več ne bom popravljala in jo še pred polnočjo (kar lahko Sašo potrdi, da mi ni v navadi) naložila na strežnik.

Že med procesom pisanja in popravljanja osnutka, razbijanja glave z naslovom in s tem, kako za vraga jo sploh končati, sem se torej odločila, da je ta izziv dovolj dober razlog za nazdravljanje s penino. Čisto slučajno tistega večera primerne družbe za nazdravljanje nisem rabila dolgo iskati – morala sem samo stopiti par korakov in se naravnost pred vhodnimi vrati hiše znašla v družbi, ki bi jo poleg podzemeljskega dvorišča našli samo še v kakšni posebno »character driven« zgodbi:

- En skoraj poklicni organist, ampak ne čisto do kraja (tukajšnjemu občestvu poznan tudi kot g. Mož),

- eden poklicni dušni pastir z žilico za komedijo,

- eden poklicni operni pevec z žilico za delo z lesom,

- eden poklicni majstr za vzdrževanje orgel, o ja, tako je, taki še vedno hodijo po Zemlji,

- eden poklicni naključno mimoidoči, a zato nič manj dobrodošli sosed.

Če že torej zaposluješ svoje možgane s kreativnim pisanjem, ti takšna pisana (ahaha!) družba ustreza. Nobeden od njih ni kaj dosti vedel o mojem razlogu za nazdravljanje, a koncept nazdravljanja nam je bil tisti večer pač vsem enako blizu.

Saj sem za trenutek pomislila na to, da bi bila tiho in bi pustila svoje zmagoslavje za kakšen dan, ko se ne bom vrivala možakarjem na njihovo praznovanje. Ampak NE, presneto!, končno enkrat sem bila pametna in možakarjem na lastnem dvorišču vsilila sladko penino, čeprav so se borili proti njej z vsemi štirimi.

Bil je torej navdihujoč večer, ratala je dobra zgodba, mogoče pa rata še kakšna, navdihnjena iz skupka nenavadnih karakterjev, ki na dvorišču pijejo penino in še kaj. Tako ti je pač to, kdor se druži z mano, riskira, da se kdaj znajde vsaj v kakšnem blogu, če že ne v zgodbi.