Pred nosom ... (55)

Vsak na svoj vrtiček…

Še nedavno smo slavili vse večjo povezanost sveta in podiranje mej med nami, se s ponosom spominjali junaških dni, ko je padel veliki zid med vzhodno in zahodno Evropo, ko smo imeli občutek, da nam je vse dosegljivo in vse na voljo. Pred nekaj leti pa se je idilična rajska podoba obrnila na glavo, prišle so horde beguncev, ki nas ogrožajo kot včasih Huni, svoje pa je prispevala še naša korona. In smo začeli zabijati ograje okrog svojih vrtičkov.

Ko smo pred tridesetimi leti bežali iz jugoslovanske 'ječe', kot so naši predniki bežali iz Avstroogrske, smo komaj čakali, da vstopimo v drugačen klub, v katerem veljajo drugačna pravila, kjer velja fair-play in zadev ne vodijo nekakšni osiveli aparatčiki, ki nimajo stika s stvarnostjo. Navdušenje je trajalo, dokler nismo spoznali, da bomo kljub močnem institucionalnem okvirju, ki naj bi zagotavljal enakopravnost, morali veliko stvari postoriti sami. Nekatere zadeve smo rešili dobro, standard se je zvišal, nekateri problemi pa so se namnožili ali pa se nam tako le zdi. Odprtost meja so najbolj ponotranjili dobri gospodarstveniki, ki so se znali prebiti na zahtevne zahodne trge in seveda mladi, ki svojo 'širšo' domovino, kot generacije prej Jugoslavijo, dojemajo kot svojo lastno. Ta odprtost veliko ljudem pomeni obet svobode, večina starejših se še spomni, kako zahtevno je bilo včasih prehajanje mej, potni listi, garancijska pisma ali vize pa menjavanje valut, katerih drobiž se ti je potem valjal po predalih, 'za neke druge prilike', in se seveda še vedno valja. Svojo zalogo občasno znova najdem in se čudim pestrosti kovancev držav, v katerih imajo, imamo, sedaj isto valuto. Kako smo torej iz te odprtosti padli v atavističen strah pred tujci, začeli znova razmišljati o carinah, na meje postavljamo skoraj neprehodne žičnate ograje, ki tudi nam preprečujejo, da bi uživali v lepotah, ki nam jih nudi 'naša' narava? O vzrokih takšne regresije je bilo veliko napisanega: ekonomska negotovost je verjetno najpomembnejši razlog, k temu pa veliko prispevajo populisti, ki odgovornost za zaostrene razmere v ekonomiji zvračajo na tujce, migrante, ki naj bi kradli delovna mesta in naša dekleta, čeprav ravno oni sami podpisujejo pogodbe o prodaji uspešnih domačih podjetij tujim lastnikom.

Globalizacija velja danes za eno najbolj osovraženih besed. Namesto sveta brez mej si mnogi spet želijo nazaj tisto, pred čemer smo bežali. Ponavljajo za 'velikim' vzornikom iz tridesetih in štiridesetih let in vpijejo America First! Slovenija je prva! Deutchland ueber Alles! Je res tako težko razumeti, od kod izvirajo takšni slogani in do česa lahko privedejo? Je res tako težko dojeti, da 'slovenska' kri ne obstaja? Da so tiste površinske razlike med nami tako majhne, da jih lahko kar zanemarimo? In da je strah, da nas bodo tisti s turbani kar preplavili in zasužnjili, neutemeljen? Kolikokrat so nam govorili, da na meji čaka 50000 migrantov?

Nacionalizem, ta kolektivna paranoja, kot jo je opisal veliki Kiš, dviga glavo in poskuša zavreti pozitivne trende, ki jim je do nedavna sledila skoraj celotna civilizacija. Globalizacija naj bi uničevala delovna mesta, siromašila domače prebivalstvo in vodila v propad. Pa to drži? Do neke mere gotovo, a se moramo zavedati, da se določena proizvodnja nikoli ne bo vrnila nazaj, iz preprostega razloga: ker doma skoraj nihče ne bi kupil spodnjic za dvajset evrov, raje plača pet evrov za tri kose. Samozadostnost, o kateri nekateri sanjajo, je smiselna zgolj v nekaterih primerih, recimo v pridelavi hrane bi bilo gotovo nujno, da dosežemo višjo stopnjo samooskrbe. Povezovanje lokalnih kmetov v zadruge oziroma kooperative in podobne pobude, so lep način, da se obrnejo negativni trendi. Na veliko drugih področjih pa ne moremo konkurirati, recimo avtomobilov ne moremo izdelovati sami. Moramo jih pač uvažati, razen če si tisti, ki bi radi znova 'neprepustne' meje, želijo, da bi se vrnili nazaj h konjskim vpregam. Zato je povezanost s svetom, odprtost, nujna: nekdo nam avtomobile, mi njemu kak drug proizvod, ki ga znamo dobro izdelati. Logika je v bistvu preprosta in bi morala biti vsem razumljiva. Pa očitno ni. Ograjujemo svoj vrtiček in pogledujemo, kaj raste pri sosedih…

Slika: Ivo Prančič: brez naslova, 2019, 4x 60x60cm, olje na papirju

Ivo Prančič, slovenski slikar. Končal je Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Diplomiral je leta 1982 pri profesorju Gustavu Gnamušu. Dve leti kasneje je pri istem profesorju končal še slikarsko specialko. Kot samostojni umetnik ustvarja in živi v Ljubljani. Študijsko se je izpopolnjeval na številnih potovanjih.

Poleg rednih samostojnih predstavitev v vseh večjih galerija v Sloveniji je reden gost razstavnih prostorov Avstrije, na Hrvaškem, v Črni Gori, itd., na skupinskih razstavah po vsem svetu. Leta 2013 je junija izšla razkošna monografija o njegovem delu, s številnimi reprodukcijami njegovih slik.

Za svojo ustvarjalnost je leta 2001 prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1996 je prejel štipendijo fundacije Pollock-Krasner v New Yorku. Zelo rad ima tudi merlot in rad kolesari.