Japonski Sento (24)

Obalno mesto Yakumo, katerega občinska meja sega vse od Japonskega morja na eni, in Tihega oceana na drugi strani, se nahaja na južnem delu otoka Hokkaido. Hokkaido je najsevernejši otok Japonske, ki se zaradi svoje veličine in precej hladnega podnebja, precej razlikuje od glavnega otoka Tohoku. Zime se tukaj vlečejo še daleč v pomlad in češnje, naznanilke japonske pomladi, tu zacvetijo z majem. Ob ledenih temperaturah in brezmilostnem vetru, so kopališča sento in onsen nadvse priljubljena.

Kopališču onsen, ki ga napaja strogo regulirana voda naravnih vrelcev, smo objavo že namenili. Današnja objava se tako dotakne kopališč sento. V prav posebnem, ki se nahaja v mestu Yakumo, sva teden preživela tudi midva.

Beseda sento opisuje javno kopališče, ki za svoje kadi ne uporablja tople vode iz bližnjih vrelcev. Čeprav se po izgledu, ponudbi in ceni ne razlikuje od onsena, je prav dejstvo, da gre za umetno greto vodo, glavna razlika med vrstama kopališč. Zgodovina sentov sega daleč nazaj, vse v osmo stoletje in še danes jih je na Japonski malo več kot 500. Številka je precej nižja od več kot 3000 onsenov. Pri več kot 25.000 naravnih vrelcih, je pač lažje postaviti pravi onsen kot sento. Tako so sento redkejši, saj so nastali le v krajih, kjer niso našli naravnega vrelca.

Sento so po izgledu manjše lesene stavbe, ki v pritličju ponujajo tople kadi, kjer se lahko namakaš že za tri evre. Nekoč so veljali za središča lokalnih skupnosti, kjer so se ob večerih družili in urejali posle. Tudi dandanes je večerno uživanje ob topli kopeli med japonnci precej priljubljeno. Poleg kadi sento in onsen, mnogokrat ponujata tudi restavracijo za topel obrok po kopeli in prostor za počitek, ki se je ponavadi nahaja v zgornjem nadstropju.

Sento v katerem sva bivala midva, je star več kot sto let in je po daljšem obdobju nedelovanja bil pred dvajsetimi leti preurejen v nastanitev. V nekdanjih prostorih s kopelmi se nahaja restavracija, kjer hrano lahko uživaš kar znotraj stare kopeli. Brez vode seveda. Predel nekdanje restavracije in sob za počitek pa je bil preurejen v bivalni prostor, kjer lahko hkrati živi dvanajst gostov. Najina soba se je nahajala v zgornjem prostoru, kjer so počivali tudi nekoč. Kot se spodobi za stare dobre čase, so lesena tla pogrnjena s tatami in na njih položen futom za spanje.

Stare japonske stavbe imajo svoj čar. Temen les in ozka okna z drsnimi šipami je precej ikonična podoba za Japonsko. Vendar pa bivanje v njih vseeno ni tako prijetno; so vendarle stare več destletij. Kljub čvrstim tramovom in preurejeno notranjostjo, so vse starejše stavbe izjemno slabo toplotno in zvočno izolirane. Za otok kjer ni nič presenetljivega, da temperature več tednov ne preskočijo ničle, bi pričakoval zatesnjena okna in debele stene. No, stene in okna so tanki, tla ob vsakem koraku izdajajo tvojo lokacijo in edini prijatelj pri ohranjanju telesne temperature, je majhna pečka v kotu. Radiatorjev tudi na tako mrzlem otoku ni.

Kljub temu je bivanje v starem sento, ki ga krasijo mnoge lesene figurice izklesanih medvedov, ki so za Hokkaido pogost spominek, samosvoja izkušnja. Po starih tleh iz masivnega lesa drsiva v toplih copatih, ob prečkanju hodnika se skloniva, da čelo ne poljubi nizkega tramu, pripravljeno večerjo pa jeva kar kleče ob majhni mizici.

Še zadnja zanimivost, stara gradnja, ki je tukaj stala dolgo preden so čez otok začeli voziti hitri vlaki, se ob vsakem snidenju z drvečimi vagoni strese do temeljev.