Sumo borba (33)

Vsaka država ima svoj državni šport. Za Slovenijo bi nekateri izbrali plezanje, kolesarjenje, košarko, smučarske skoke ali nogomet, da jih naštejem le nekaj. Vsi so priljubljeni in igrani v mnogo državah po svetu. Japonska pa mora biti posebna tudi v tej kategoriji, saj je edina država na svetu, kjer je nacionalni šport sumo.

Sumo borbe izvirajo iz starodavne Japonske, kjer so služile za zabavo shinto božanstev. Ko so pri nas gradili amfiteatre za gladiatorje, so na otoku že poznali sumo. Od tedaj se je spremenilo veliko. Iz rituala za duhove je sumo prerasel v šport za tisoče gledalcev. Vsako leto se zvrsti šest državnih tekmovanj, kjer se sumo borci iz celotne države pomerijo za večno slavo in precej lep zaslužek. Najuspešnejši se za vedno zapišejo v zgodovino in postanejo prave zvezde. Tekmovanje poteka dva tedna brez premora z borbami od jutranjih ur vse do večera.

Ogromna popularnost in redke tekme vedno razprodajo dvorane že mesec vnaprej. Karte je izjemno težko dobiti in planiranje vnaprej je zelo pomembno. K sreči rada planiram in mi je uspelo kupiti dve karti za majsko tekmovanje v Tokiu. Majhna zmaga zame! Karta je stala skoraj 100€ po osebi, za ene izmed slabših sedežev na tribuni. Najboljši sedeži so stali po več sto evrov na osebo in bili razprodani v sekundah. Tako veliko je povpraševanje. Ampak za naju so tudi ti stoli bili odlični. Tomaž si je še oddahnil, saj sva sedela na pravem tribunskem stolu, medtem ko so dražji sedeži ponujali le tradicionalne blazine brez naslonjala.

Ko je napočil 16. maj, sva tako zasedla svoja sedeža v areni. Čeprav sumo šteje kot šport, bi ga sama bolj uvrstila pod kulturo. Seveda gre za tekmovanje in kar krute udarce, vendar je vso dogajanje še vedno uvito v mnoge starodavne rituale, ki trajajo dlje kot same borbe. Borbe potekajo v dveh kategorijah, ki se delita glede na izkušnje. Za razliko od juda ali drugih borilnih veščin, kategorij glede na težo ni. To mnoge borce spodbuja k pridobivanju teže, saj se lahko znajdeš v krogu z precej težjim nasprotnikom. Kljub teži, so vsi tekmnovalci vseeno športniki in se pod maščobo skrivajo prave mišice. Če ti kateri izmed njih poda klofuto, se ne vstaneš.

Znotraj kategorij so tekmnovalci razvrščeni po parih. Vsak borec ima eno tekmo na dan. Ta ponavadi traja le nekaj sekund, medtem ko ritual pred njo traja več minut. Pred pričetkom borb sodnik napove vse tekmece, ki se po ritualu zvrstijo v krog. Po predstavitvi sledijo borbe, kjer sumo borci tekmujejo za povzpenjanje po lestvici in za denar.

Pred borbo se par najprej prikloni, raztegne in obriše. Po bojišču raztrosi sol, ki še iz davnih časov očisti prostor. Ko je ritual zaključen, se borca pripravita in spopadeta. Zmaga tisti, ki nasprotnika spravi iz kroga, ali ga prisili, da se ta dotakne tal s katerikolim delom telesa razen podplat. Zmago velikorat dosežejo z ruvanjem, klofutanjem in spotikanjem. Spet drugič zmagajo s hitrim izmikom ali srečo, da se napadalec spotakne. Videla sva vse.

Borilni krog je precej majhen. Okoli njega so kot pri kakšni NBA tekmi postavljene blazine za gledalce, ki so pripravljeni plačati premium ceno. Ta sedišča pridejo s častno možnostjo, da lahko nate pristane težek sumo borec, ki je pravkar padel iz kroga. To se zgodi pogosteje kot si misliš. Takšni zaključki so najzabavnejši.

Okoli pete ure popoldne, ko se dan preliva v večer, se dvorana povsem napolni. Takrat nastopijo najboljši tekmovalci. Najboljši tekmovalci so razdeljeni v dve kategoriji imenovani Komusubi in Sekiwake. Komusubi kategorija je najnižja izmed najprestižnejših kategorij, ki si jo sumo borci (dobesedno) priborijo z osmimi zmagami tekom tekmovanja. To je precej težko doseči v okviru petnajstih tekem, kjer se pogosto borijo z borci višjih kategorij, da dokažejo vrednost naziva. Seikawe rank je zaslužen ob enajstih zmagah.

Druga najvišja kategorija, ki jo ponavadi dosega le tri do pet sumo borcev je Ozeki rank. Tega dosežejo ob zmagi celotnega tekmovanja. Ozeki status je lahko odvzet, če na naslednjem tekmovanju ne zmagajo vsaj osem tekem.

Najvišji status, ki ga lahko doseže sumo borec je Yokozuna. Ta je dosežen ob dveh zaporedno dobljenih tekmovanjih v rangu Ozeki. Tega v povprečju doseže en izmed tisoč in je za razliko od ostalih večen. Odkar se je v letu 1900 začelo uradno beleženje rangov, je status Yokozune uspelo doseči 42 borcem. Midva sva imela čast, da sva zadnjo tekmno dneva gledala zvezdo suma, borca Harumo Terunofuji, ki je z nasprotnikom pometel kot bi mignil. Ta 192cm visok in 180kg težek prvak, čisto za zanimivost, sploh ni domačin, temveč prihaja iz Mongolije. Zmagal pa je že enajst prvenstev in si nedvomno prislužil večni status Yokozune.

Hitre, vendar spektakularne borbe, kjer udarci odmevajo po dvorani so glavna atrakcija. Zanimive pa so tudi zastave sponzorjev pred vsako borbo, ki nakažejo kdo sponzorira trenutno borbo. Po vsaki borbi zmagovalec prejme kup denarja kar v roke. Več kot je zastav, več denarja. Večinoma jih je nekje od dve do pet, za glavno tekmo večera, pa je vihralo kar 28 zastav.

Redna plača, sponzorstva, honorarji in plačila na roko za vsako dobljeno tekmo, sumo naredijo kar privlačen šport za dober prihodek.