Najina japonska hiša (32)

Ko sva se maja prebijala iz Hakodate v Tokio, sva se za slab teden dni ustavila v obalnem mestu Ishinomaki. To se nahaja slabo uro vožnje z vlakom iz mesta Sendai in meji na Tihi ocean. Začasen dom sva našla v stari hiši, ki je za teden dni pripadala le nama.

Hiša po imenu Ogawa je namenjena sobivanju. S tremi sobami za goste lahko gosti do osem ljudi hkrati. Ker pa je mesto precej odmaknjeno in se poletna sezona še ni pričela, sva v njej bila sama. Do sedaj sva preizkusila že kar nekaj zanimivih prenočišč, vendar je najina hiša bila tako drugačna, da si zasluži svoje poglavje.

Hiša Ogawa spada pod Z-klasificirane hiše, ki označujejo stavbe, težke za obnovo. Sto let stara stavba je doživela precejšnjo škodo leta 2011, ko je območje stresel močan potres magnitude 9, ki mu je sledil še hujši tsunami. Če bi nas doma doletela podoben potres in tsunami res ne vem, kaj bi po njima še obstalo. Tukaj pa se je kljub škodi stara hiša obdržala pokonci. Kasneje je bila obnovljena v skladu projekta Makigumi, ki poizkuša obuditi propadle hiše in kasneje zaživela kot prostor za sobivanje.

Obnovljena je bila v skladu z nekdanjo podobo, ki so ji le dodali sodobnejšo opremo. Star videz naju je privabil, da izkusiva življenje v tej 100 let stari hiši. Bivanje v njej bi z veseljem ponovila, vendar pa so dnevi v njej bili precej naporni, kar lahko pripiševa naslednjim razlogom.

1 - Izolacija. Japonske hiše ne poznajo izolacije. Tudi novejše zgradbe imajo precej tanke stene in so ponoči nepredstavljivo mrzle. Med tabo in zunanjostjo je velikokrat le tanka plast papirnatih vrat in stekla. Tako je stalno ogrevanje prostorov draga nuja.

2 - Tanke stene. Ne samo papirnata vrata, tudi ostale stene, ki so v večini montažne, so tako tanke, da se čez njih sliši vse. Prav vesela sva, da sva v hiši bivala sama. Medtem ko sem jaz bila v spalnici, je Tomaž v pritličju kuhal kosilo. Ves čas sva se normalno pogovarjala, pa čeprav bi naju naj ločila dvoja vrata. Tako kot znotraj hiše, slišiš tudi vse, kar se dogaja na ulici. Stalno imaš občutek, da so se kar naenkrat v hišo zgrnili vsi sosedje, pa čeprav se ti dejansko pogovarjajo dve ulici stran.

3 - Zastekljene stene - Tradicionalne japonske hiše so znane po zastekljenih stenah, iz koder v notranjost prodira topla sončna svetloba. Ta je res prijetna in ogreje prostor, venar pa je misel, da si stalno na ogled mimoidočim, vsaj za naju, malce neprijetna. Za domačine je to povsem normalno, v Sloveniji pa tega še nismo tako vajeni. Še posebej neprijetno je zvečer, ko je zunaj tema.

Kljub nevšečnostim, ki stari hiši dodajajo svoj čar, je izkušnja pravcata zabava. Opazovanje stavb v filmih, je povsem drugo kot dejansko življenje v njih. V filmih še pomisliš ne na morebitno zvočno izolacijo.

Stalno sva se trudila odpirati in zapirati papirnata vrata, ki so se zatikala in tresla vso hišo. Prav tako nama je povsem jasno zakaj so vsi starejši prebivalci povsem zviti in se ne morejo več zravnati. Stare hiše so brez miz in stolov tako, da si prisiljen klečati in se upogibati nad nizkimi mizami. Po štirih dneh me je že tako bolel hrbet, da nisem bila več sposobna sedeti na tleh. Še dobro da je odprt prostor dober tudi za raztezne vaje.

Vsako jutro naju je Sonce zbudilo že okoli četrte zjutraj, ko je razsvetlilo sobo, kot da je zunaj že popoldne. Kasneje, pa naju je iz postelje dokončno pognala glasba osnovne šole, kjer so vsako jutro ob pričetku pouka, prvih pet minut preko zvočnikov igrali glasbo iz filma Kiki’s Delivery service - Mesto ob morju. Za mesto ob morju, boljše glasbe ne bi mogli izbrati.