Kino Metlika: Nov dokumentarec Maje Weiss odstira resnico o slovenskih otrocih Lebensborna

Danes v Metliko premierno prihaja dokumentarni film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna (2023), pod katerega se je podpisala Maja Weiss, ki je scenarij spisala skupaj z Natašo Konc Lorenzutti. Film predstavlja pretresljive zgodbe štirih ukradenih slovenskih otrok, ki so bili del nacističnega rasnega eksperimenta v času druge svetovne vojne. Film je vtis pustil celo na dr. Georga Lilienthala, zgodovinarja in pionirja raziskovanja Lebensborna, ki je film označil kot »najboljši film o Lebensbornu, kar jih je kdaj videl«.

Ko se združita dva medija – film in knjiga

Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna pripoveduje življenjske zgodbe štirih 80-letnikov, ki živijo na različnih koncih sveta: Hayma Henryja Heyderja iz Kostarike, Ingrid von Oelhafen iz Nemčije, Franca Zagožna iz Belgije in Ivana Acmana iz Slovenije. Film je nadaljevanje tematike o slovenskih ukradenih otrocih dokumentarca Banditenkinder – Slovenskemu narodu ukradeni otroci (2014), vendar je povsem samostojen in izviren. Teme se je pred 12-imi leti lotila režiserka Maja Weiss na pobudo Društva taboriščnikov – ukradenih otrok in posnela kar 35 ur pogovorov s svojo kamero, ki jih je zrežirala v dokumentarec.

Pisateljica Nataša Konc Lorenzutti se je z zgodbo o ukradenih otrocih prvič seznanila ob prebiranju avtobiografske izpovedi v knjigi Ingrid von Oelhafen. Leta 2019 je na TV Slovenija videla film Banditenkinder – Slovenskemu narodu ukradeni otroci. Dala je pobudo, da z Weissovo raziščeta usode dojenčkov iz programa Lebensborn. Na temo ukradenih otrok je spisala roman Beseda, ki je nimam (Miš založba, 2021). Sočasno z nastajanjem filma je spisala tudi dokumentarni roman Senca brez človeka (Slovenska matica, 2023), ki ga je podnaslovila kot Film v prozi, saj sočasno ob pripovedovanju zgodbe otrok iz Lebenborna sledi tudi nastajanju filma.

Resnica o Lebensbornu – dejstva, ki pretresajo

»V takšni množici ljudi bo vedno nekaj rasno superiornih, zato verjamem, da je naša dolžnost, da te otroke vzamemo iz njihovega okolja, tudi če jih moramo ugrabiti in ukrasti.« S temi besedami je idejo o ponemčevanju ukradenih otrok predstavil Heinrich Himmler – glavni organizator holokavsta.

Himmler je tako leta 1935 ustanovil Lebensborn, prvotno zamišljenega kot porodnišnico za žene oficirjev. Pozneje je začela organizacija SS znotraj njega spodbujati zunajzakonsko materinstvo, da bi povečala demografsko rast. Med letoma 1936 in 1945 je bilo v osmih domovih Lebensborna v Nemčiji rojenih med 7000 in 8000 otrok – večina zunaj zakonskih zvez. Domov Lebensborna je bilo v Evropi vsega skupaj kar 25. Sodeč po zapisih zgodovinarja dr. Georga Lilienthala se je denimo zgolj v norveških domovih rodilo okoli 12.000 nezakonskih otrok norveških mater in nemških vojakov. A ker to ni bilo dovolj za želeno rast nemškega naroda, je SS v Vzhodni Evropi ugrabil okrog 50.000 otrok. V Nemčijo so bili ti otroci pripeljani z namenom ponemčevanja. Izmed teh 50.000 otrok je bilo za Lebensborn izbranih okrog 600 otrok.

V Sloveniji je bilo ukradenih 645 otrok, za program Lebensborn pa so izbrali 30 dojenčkov. Te so izročili politično lojalnim nemškim rejnikom in jih germanizirali, povsem brezkompromisno pa je potekalo tudi vračanje v prvotne družine ali h krvnim sorodnikom po končani vojni.

Kljub temu, da ukradeni otroci veljajo za eno najhuje prizadetih skupin žrtev okupatorjevega nasilja na Slovenskem, so bili vsi nekdanji vodilnimi uradniki Lebensborna oproščeni.

Ustvarjalci filma so v sodelovanju s Kinodvorom pripravili učno gradivo. Film tako lahko postane pripomoček za srednje šole pri zgodovini, državljanski vzgoji in etiki, sociologiji, filozofiji, psihologiji in slovenščini.

Zahvala celotni ekipi

Srčna zahvala gre štirim protagonistom v filmu, ki so bili pripravljeni povedati svojo zgodbo ter celotni filmski ekipi. Film je nastal v produkciji Bela film pod taktirko producentke Ide Weiss v koprodukciji z RTV Slovenija, Senca Studio, Zavod Maja Weiss in Zavod Vesnik.

Filma ne bi bilo brez dragocene finančne podpore Slovenskega filmskega centra, programa Ustvarjalna Evropa – Media Program, Ministrstva za javno upravo, Veleposlaništva Zvezne republike Nemčije v Ljubljani, Mestne občine Celje, Javne agencije za knjigo Republike Slovenije in združenja Association "LEBENSSPUREN E.V." & Vereionskasse.

Posebna zahvala ustvarjalcev gre še Društvu taboriščnikov ukradenih otrok Slovenije in njegovemu predsedniku dr. Janezu Žmavcu, Muzeju novejše zgodovine Celje, dr. Tonetu Kregarju in gospodu Janezu Deželaku ter Slovenskemu kulturnemu-informacijskemu centru SKICA Berlin.

Kino Metlika, sobota, 16. marec 2024 ob 19. uri.

Fotografije:

Naslovna fotografija: Gisela Heidenreich, nemška avtorica, rojena v enem izmed domov Lebensborna ©Bela film, Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna

Foto 2: Slovenski ukradeni dojenčki leta 1942 na poti v Nemčijo ©Bela film, Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna

Foto 3: Ivan Acman, otrok Lebensborna, v Auschwitzu, kjer je umrla njegova mama ©Bela film, Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna

Foto 4: Ingrid von Oelhafen – iz Rogaške Slatine ukradena Erika Matko ©Bela film, Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna

Foto 5: Ingrid von Oelhafen in Dr. Georg Lilienthal pri pregledu arhiva z imeni otrok Lebensborna ©Bela film, Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna

Foto 6: Haymo Henry Heyder – ukradeni Vili Goručan ©Bela film, Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna

Foto 7: Franc Zagožen ©Bela film, Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna