Sovražni govor

Ustava Republike Slovenije je temeljni akt, ki določa obseg pravic državljanov in seveda tudi njihove omejitve. Temeljno pravilo je, da so pravice enega omejene s pravicami drugega, kar enostavno povedano pomeni, da se pravica enega preneha ko trči v pravico drugega. Seveda obstajajo tudi izjeme, ko je izvrševanje pravice enega omejeno ali celo prepovedano, ker pravo varuje drugo pravico bolj. Določeni primeri so popolnoma jasni in jasno je, da nekomu ne smeš vzeti življenja, ker ti je recimo odprl elektronsko pošto. Varstvo življenja ima prednost pred varstvom zasebnosti, kar navajam zgolj kot primer.

Ustava tako v 39. členu z nazivom svoboda izražanja določa, da je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Vendar pa je seveda ta pravica omejena s pravicami drugih in pri tako imenovanem sovražnem govoru je ta pravica omejena s pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in do varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, ko je v skladu s 3. členom Ustave zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.

Meja med svobodo izražanja in kaznivim sovražnim govorom je tanka in jo organi pregona vedno sproti preverjajo, saj ni enoplastnega odgovora na to, kaj je sovražni govor.

Obrazložitev pojma sovražni govor lepo opisuje Svet Evrope ki ga je opredelil v Priporočilu R (97) 20 in je v skladi s priporočilom vsako izražanje, ... »ki širi, spodbuja ali opravičuje rasno sovraštvo, sovraštvo do tujcev, antisemitizem in druge vrste sovraštva, ki temeljijo na nestrpnosti, agresivnem nacionalizmu ali etnocentrizmu, diskriminaciji in sovražnosti proti manjšinam, migrantom ali ljudem tujega rodu«. V Sloveniji je opredelitev sovražnega govora lepo opisana na portalu spletno oko. Na prej omenjenem portalu pa je opisano in navedeno tudi kako vpliva sovražni govor na naslovnika in sicer gre za » Besede, katerih namen je poniževati, razčlovečiti, odvzeti dostojanstvo, postaviti v podrejen položaj, vplivajo na to, kakšen položaj v družbi bodo imeli ljudje, proti katerim so usmerjene, kako bodo živeli, kako bodo z njimi ravnali drugi ljudje in nenazadnje, kako bodo razumeli sebe. Sovražni govor lahko enačimo s socialnim dejanjem, saj lahko grobo določi družbeni položaj tistih, proti katerim je usmerjen«. Poenostavljeno povedano sovražni govor temelji na prepričanju, da so posamezni ljudje zaradi določene osebne okoliščine in pripadnosti določeni skupini manjvredni.

V Sloveniji se izraz sovražni govor ne uporablja. Zakonodajalec je v Sloveniji »sovražni govor« inkriminiral v dveh kaznivih ravnanjih in sicer prekršku vzbujanja nestrpnosti po 20. členu ZJRM-1 in v 297. členu KZ-1 Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

ZJRM-1 v 20 členu določa, da če so posamezna dejanja, ki so tudi drugače določena kot prekršek in sicer nasilno in drzno vedenje, nedostojno vedenje, poškodovanje uradnega napisa oznake ali odločbe, pisanje po objektih in uničevanje državnih simbolov storjena z namenom vzbujanja narodnostne, rasne, spolne, etnične, verske, politične nestrpnosti ali nestrpnosti glede spolne usmerjenosti, se storilec kaznuje z globo. Opisano pomeni, da je mogoče »sovražni govor« izvršiti z govorom samim ali pa z aktivnim ravnanjem in delovanjem. Storilec prekrška pri tem zasleduje prepovedano posledico z namenom, da vzpodbudi nestrpnost. Namen storilca prekrška je torej odločilen. Pri tem pa za sam prekršek ni potrebno, da bi do nestrpnosti dejansko prišlo.

KZ-1 pa v 297. členu, ki določa elemente kaznivega dejanja Javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Za potrebe tega sestavka citiram samo prvi odstavek 297. člena, ki določa bistvene elemente:

1. Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Za pregon kaznivih dejanj so pristojni okrožni državni tožilci, ki glede na okoliščine vsakega posameznega primera presodijo ali gre za še dopustno izražanje mnenja ali pa za prekršek oziroma kaznivo dejanje. Pri tem je potrebno poudariti, da gre za kaznivo dejanje samo tedaj, ko ravnanje storilca temelji na določeni osebni okoliščini posameznika in ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir ali pa je storjeno z uporabo grožnje, zmerjanja in žalitev. Sodna praksa na tem področju je že izoblikovala stališča, da mora biti za obstoje kaznivega dejanja podana tudi objektivna možnost ali verjetnost, da bosta zaradi sovražnega govora ogrožena javni red in mir. Opisano se izraža zlasti v neposredni nevarnosti, da bo prišlo do posega v telesno ali duševno celovitost posameznika. Opisano dejansko pomeni, da obstaja nevarnost, da besede prerastejo v dejanja. Kdor pa tako dejanje izvršuje se mora zavedati in hoteti, da deluje javno, da se zaveda da spodbuja sovraštvo usmerjeno proti določeno skupini in da se zaveda možnosti, da bo nastopila konkretna nevarnost za javni red in mir. V kolikor so izpolnjeni vsi prej opisani pogoji gre za predmetno kaznivo dejanje.

Če pa prej navedeni pogoji niso izpolnjeni pa gre še vedno lahko za prekršek ali pa za kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, ki se preganja na zasebno tožbo.

Glede na vse opisano tako ni enoznačnega odgovora na vprašanje kaj je sovražni govor. Glede na opisana določila KZ-1 in ZJRM-1 vsak »sovražni govor« še ne pomeni kaznivega dejanja spodbujanja sovraštva. Je pa v sodobnem načinu komuniciranja, anonimnih forumov in dokaj zapletenem pridobivanju podatkov o anonimnih piscih vse bolj nevaren.

Kristjan Žalec, odvetnik

Opozorilo: Objavljeni pravni nasvet obravnava izključno dejansko stanje, ki je opisano v nasvetu. Pravni nasvet je informativne narave in zanj ne odgovarjam. Ker se dejanska stanja med seboj močno razlikujejo, je za celovit in podroben odgovor potrebno natančno poznati primer. Za podrobnejši odgovor in analizo pravnega problema svetujem, da se z vso spremljajočo dokumentacijo obrnete na pravnega strokovnjaka.