4. tedenski pregled strani Semič v starih cajtih (30. 11. – 6. 12. 2020)

Vas zanima, kako je nastalo ime Krvavčji Vrh? Kako je izgledala partizanska skica Semiča, obdanega z žico? Bi radi izvedeli več o izjemni semiški organistki Minki Bartel? Morda vas prevzame zgodba o Starihovem Anžu ali pa vas prepriča pogled na Kot pri Semiču, kot bi ga lahko videli v letu 1933. V spodnjem pregledu naše strani lahko najdete vse to, v primeru, da vas zgodba katere izmed fotografij še posebej zanima, pa vas vljudno vabimo k obisku strani Semič v starih cajtih.

Svoje stare semiške fotografije nam lahko pošljete na e-poštni naslov [email protected] ali pa jih preprosto pripnete na stran.

O čem smo pripovedovali ta teden? Izbiro fotografij in krajših opisov najdete spodaj.

Na naslovni fotografiji se lahko vrnete v Semič v času pred letom 1910.

Fotografija 2: Starihov Anž. Živel je v Sadinji vasi pri Malerčevih. Bil je močan, vendar dobrodušen možakar. Za majhne denarje je rad priskočil na pomoč ljudem pri kmečkih opravilih. Znan je bil kot zaprisežen divji lovec. Umrl je zaradi raka, star nekaj čez 50 let. Pokopan je pri Svetem Roku. Na njegovem pogrebu so mu njegovi krivolovski sodrugi v slovo v bližnjem gozdu izstrelili častno salvo. Fotografijo in besedilo je pripravil Blaž Kočevar.

Fotografija 3: Črmošnjice nekje med leti 1928 in 1947. Vir: Slovenski etnografski muzej.

Fotografija 4: Kot pri Semiču, kot ga je fotograf ali fotografinja videl/-a 23. aprila 1933. Vir: kamra.si.

Fotografija 5: Ekipa Štrekljevca na 2. Semiških igrah, leta 1976. V ekipi je tudi sedanja županja Občine Semič Polona Kambič. Fotografijo nam je posredoval Anton Malenšek iz Štrekljevca.

Fotografija 6: Fotografija hiše s slamnato streho iz okolice Semiča. Na fasadi hiše je freska z upodobitvijo sv. Florjana. Vir: Slovenski etnografski muzej.

Fotografija 7: Semiška gora nekoč. Letnica fotografije ni znana. Vir: Slovenski etnografski muzej.

Fotografija 8: Partizanska skica Semiča, obdanega z bodečo žico in utrjenega z bunkerji. Narisal jo je obveščevalec Vzhodnodolenjskega odreda, 13. februarja 1943. Povzeto iz dela Italijanske vojaške postojanke v Beli krajini in partizanska obveščevalna dejavnost. Avtor dela je zgodovinar Blaž Štangelj, delo je dostopno na naslednji povezavi: https://e-knjige.ff.uni-lj.si/.../download/195/292/4994-1....

Fotografija 9: Heliograf in meteorološka hišica z avtomatskima senzorjema za merjenje temperature in vlage zraka v Vavpči vasi, 25. 4. 2001. Fotografija: Peter Stele. Vir: ARSO, mesečni bilten, maj 2001.

Fotografija 10: Nadučitelj Matija Bartel (sedi, drugi z leve). Bil je ustanovni član semiške Prostovoljne požarne brambe leta 1894, bil je občinski tajnik, trudil se je, da bi v Semiču ustanovili posojilnico, uveljavili pravico do sejmov in dobili brzojavno postajo. Besedilo in fotografijo je pripravil Blaž Kočevar.

Fotografija 11: Organistka Minka Bartel. V družini Bartel so se rodili trije otroci. Sinova Janko in Bertold sta se odločila za duhovniški poklic, hčerka Minka pa je ostala doma. Pri osemnajstih letih ji je umrla mama, zato je prevzela skrb za očeta. Izurila se je v igranju na orgle in bila dolga leta odlična organistka v semiški farni cerkvi. Besedilo in fotografijo je pripravil Blaž Kočevar.

Fotografija 12: Semiške osmošolke ob svojem zadnjem osnovnošolskem dnevu leta 1962. Fotografijo je prispevala Albina Sonja Štraus.

Fotografija 13: Dvorec Semenič, ki ga Valvasor poimenuje kar Semič (Siemitsch). Stal je nad vasjo Gaber pri Semiču. Na Valvasorjevem bakrorezu je videti skromno enonadstropno stavbo, ki ni dosti večja od uglednejše kmečke hiše; krasi jo velik lesen “gank”. Vir: Lidija Slana, Lastniki gradov in dvorcev pri Semiču skozi stoletja (2010).

Fotografija 14: Krvavčji Vrh. Od kod to ime? Po ljudskem pripovedovanju je vas dobila ime, ko je bila ob napadu Turkov v 1. polovici 16. stoletja razrušena in požgana z Metliko in okoliškimi vasmi vred. Vaščani so se branili za obzidjem vaške cerkvice (tabor). Turki so brambovce premagali in jih pobili. Avtor: Stane Plut.

Fotografija 15: Smučarji na Smuku okoli leta 1960. Prvi z leve je Franc Fajdiga, peti z leve Anton Prešeren, zraven je najvišji Anton Golobič. Drugi z desne je Stane Golobič. Fotografija je last Staneta Golobiča.