V Semiču o pomenu Baze 20 v Kočevskem rogu

Letos mineva 80 let od začetka delovanja skritega partizanskega območja Baza 20 v Kočevskem rogu. Ta je prve prebivalce sprejela 17. aprila 1943, med drugo svetovno vojno so tam delovali občasno glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, tiskarne, tehnika in bolniška postaja. Širše roško območje je spomenik tako odpora kot povojnih dogodkov.

O pomenu ohranjanja spomina na Bazo 20 je v Kulturnem centru Semič v sredo predavala Judita Podgornik Zaletelj, ki kot konservatorka na Zavodu za kulturno dediščino Slovenije skrbi za Bazo 20, ki je bila "glavno mesto" odporniške Slovenije med 2. svetovno vojno. Tam je od aprila 1943 do decembra 1944 bivalo tudi politično vodstvo slovenskega narodnoosvobodilnega odpora, in je edini na tako skriven način zgrajen ter ohranjen sedež vodstva kakega odporniškega gibanja v Evropi, hkrati pa je spomenik slovenske državnosti. Zaradi izjemnih varnostnih in konspirativnih ukrepov ni bila nikoli odkrita.

Baza je bila izpraznjena konec leta 1944, ko so se še zadnji prebivalci preselili v Belo krajino, kjer je bilo osvobojeno ozemlje, predvsem v Črnomelj. Še vedno pa je ostala v ilegali, ker niso vedeli, ali bodo objekte še potrebovali. Če bi prišlo do vdora sovražnika v Belo krajino, bi se lahko umaknili nazaj.

Za Bazo 20 skrbijo že od leta 1946 dalje, takrat so pod nadzorom republiškega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine za bazo skrbeli gozdarji. Od leta 1994 je bila skrb prenesena na novomeški zavod za varstvo kulturne dediščine in Dolenjski muzej v Novem mestu, vse financiranje obnove pa je prevzelo ministrstvo za kulturo, ki je do leta 2014 redno namenjalo sredstva. Vsi objekti so se prenovili in tudi za muzejsko prezentacijo je bilo poskrbljeno. Zdaj pa je prevzela upravljanje družba Slovenski državni gozdovi (SiDG) iz Kočevja, ki je namenila precejšnja sredstva za prenovo objektov.