Akademska slikarka Josefine Kreuzer s Stražnjega Vrha (1926-2011)

Niti dobra dva meseca nista minila, odkar smo vam posredovali prošnjo Anite Matkovič. Konec februarja je namreč iskala podatke o akademski slikarski Josefini Kreuzer. In tukaj si lahko preberete njene izsledke, ugotovitve in dejstva:

"Josefine Kreuzer se je rodila 13. januarja 1926 kot Jožefa Verderber na Stražnjem Vrhu, vasici med vinogradi nad Črnomljem, osemnajstletni materi Rozi. Shüpponshevi (županovi), po domače, so bili Kočevarji. Josefinin ded Viktor Porupsky (zapisano tudi Porupski) je menda prihajal iz stare meščanske posestniške in trgovske družine, imel je zveze s Celovcem, kjer se je tudi šolal. Bil je učitelj na bližnjem Mavrlenu, po prvi svetovni vojni je učiteljeval na Koroškem, kjer je tudi umrl in bil pokopan v Celovcu. Njegova mati je bila cenjena babica. Josefine je v Stražnjem Vrhu preživljala svoje otroštvo in zgodnja šolska leta. Dneve je pogosto preživljala z babico od katere se je naučila kuhanja starih kočevarskih jedi in to svoje kuharsko znanje je menda z veseljem uporabljala tudi kasneje, ko je že odrasla živela na Koroškem. Življenjska pot jo je vodila v Avstrijo, v Gradec, kjer je doštudirala slikarstvo na Umetniški akademiji. V Gradcu je spoznala tudi svojega bodočega moža Arnolda Kreuzerja. Med njenim študijem pa se je že začela 2. svetovna vojna, ki je še posebej vplivala na življenje njene družine na Stražnjem Vrhu. Kot še tisoče Kočevarjev so se tudi oni odločili zapustiti domovino in podali so se na negotovo pot v Avstrijo. Josefinina mama Roza se je po Josefininem rojstvu poročila z Oreškovićem iz Vrbovskega na Hrvaškem. Na začetku 2. svetovne vojne se je tako v Avstriji Josefine pridružila vsa njena družina: babica Franziska, mama Roza, očim Johann, polbrat Alois in polsestra Stefanie (imena so zapisana po nemškem seznamu za preselitev). Pot jih je kasneje vodila naprej v kanadski Vancouver. Josefine se je leta 1945 poročila in ostala v Avstriji. Ločitev od domačih je bila boleča in obiskovala jih je, ko je le mogla. Boleča pa je bila tudi ločitev od rodne Bele krajine in od sorodnikov, ki so ostali doma. Po vojni je redno obiskovala sestrični Frido Vrščaj in Rezko Mušič na rodnem Stražnjem Vrhu. V Dajčmanovi zidanici med vinogradi na Frkiču je Pepca, kot se je sama podpisovala na fotografije sorodnikom, preživljala številna poletja in tam tudi ustvarjala. Iz ohranjenih fotografij vidimo, da jo je na njenih obiskih spremljal tudi mož Arnold in skupaj sta se družila s sorodniki in domačini. Na sprehode se je še posebej rada podala na bližnji Gošrigl.
Njen mož je postal evangeličanski pridigar in učitelj verouka, sama pa je kariero začela kot restavratorka. Kmalu pa je tudi sama začela poslikavati nabožna znamenja. Po nekaterih podatkih je poslikala blizu tristo nabožnih cerkvenih znamenj na Koroškem, v Italiji, na Bavarskem in v Sloveniji. Za njen slog so bile značilne bleščeče barve, ustvarjala pa je v tehnikah freska, akvarel, olje in bakrorez. Posebej uspešna so njena steklena okna v evangeličanski Kristusovi cerkvi v Celovcu. Edinstveni so tudi njeni poslikani dvojni križi iz lesa. Ustvarjala pa ni samo nabožnih podob. Med drugim je ustvarjala steklena okna na privatnih hišah in mozaike na fasadah. Ustvarila je tudi neštete krajine, tihožitja in figuralna dela. Več kot dvajset let je svoje znanje predajala mladim na gimnazijah v Celovcu in Velikovcu. V svoji hiši v sv. Nikolaju pri Hodišah je imela svoj atelje v katerem je ustvarjala. V pokoj se je umaknila šele leta 2002. Zadnja leta so jo pestile zdravstvene težave, potrla jo je smrt moža, zanjo pa je bil na koncu usoden padec po stopnicah. Zadnje obdobje svojega življenja je preživela v diakonijskem domu starejših občanov v Harbachu pri Celovcu. Umrla je 25. februarja 2011, pokopana pa je na pokopališču v Hodišah.
Svojo navezanost na domačo Belo krajino pa ni ohranjala samo preko obiskov pri sorodnikih. V črnomaljski župnijski cerkvi sv. Petra je v času službovanja župnika Vinka Veglja, nekje med letoma 1969 in 1972, izdelala kar nekaj poslikav. Naslikala je podobo sv. Krištova na zunanjščini zvonika, v notranjosti pa nad stranskim vhodom fresko Jezusa, ki izroča apostolu Petru ključe ter celoten križev pot. Se je dela lotila na lastno pobudo ali je bila povabljena s strani župnije? Križev pot je bil leta 1990 odstranjen in zamenjan z novim, avtorja Izidorja Moleta. Križev pot Josefine Kreuzer je sicer odstranjen iz cerkve, a je še vedno shranjen v črnomaljskem župnišču. Letos se mi je ponudila priložnost, da tudi sama prispevam k njeni večji prepoznavnosti v domači deželi. Povabljena sem bila k pisanju zbornika, ki je bil letos posvečen čaščenju križevega pota. Svoj prispevek sem posvetila Josefine Kreuzer in njenemu črnomaljskemu križevemu potu. Ob tem pa so se organizatorji odločili, da bodo na razstavi, ki sovpada z izidom zbornika predstavili tudi eno od postaj križevega pota. Tako je iz Črnomlja v Veržej potovala postaja križevega pota in bo skupaj z drugimi deli razstavljena še do 2. maja 2017 v Puščenjakovi dvorani Rokodelskega centra Veržej. Ker je danes veliki petek in ker je prav veliki petek tradicionalno posvečen čaščenju križevega pota, je danes še posebno primeren čas, da svoje raziskovanje delim tudi z vami.
Josefine Kreuzer je res bila Kočevarica, a tudi Belokranjka. Njeno ime boste zaman iskali v biografskih leksikonih, tako v slovenskem kot tudi v dolenjskem, kjer sicer najdemo številne Belokranjce. Kljub njenemu izjemnemu ustvarjalnemu opusu je v Sloveniji ostala prezrta. Tiči vzrok v tem, da je bila ženska, da je bila Kočevarica ali še kje drugje? Kdo bi vedel …
Literatura in viri:
- Stane Bernik: Črnomelj, Urbanistični, arhitekturni in spomeniškovarstveni oris, Ljubljana, 1987.
- Franc Cerar (ur. ): 750 let Župnije Črnomelj, Črnomelj, 1978.
- Mihael Petrovič, ml.: Maslo za kralja, Še 75 znamenitih kočevskih in s Kočevsko povezanih osebnosti, Stare Žage, 2016.
- Jelka Pšajd (ur.): Križevi poti slovenskih pokrajin, Zbornik ob razstavi, Veržej, 2017.
- Prof. Josefine Kreuzer – 85 Jahre, v: Gottscheer Zeitung, februar 2011, str. 7.
- Prof. Josefine Kreuzer – Straβenberg, v: Gottscheer Zeitung, april 2011, str. 11.
- Gottscheer Persönlichkeiten, Wir stellen vor: Prof Josefine Kreuzer, v: Gottscheer Zeitung, maj 2011, str. 9.
- Verzeichnis der Volks- und Reichsdeutschen Umsiedler, die auf Grund des Abkommens vom 31. August 1941 aus der Provinz Laibach umgesiedelt wurden: http://www.gottschee.de/…/Umsiedlungsverzeichn…/wohnort.php… (22. 2. 2017)
Pri raziskovanju življenja in dela Josefine Kreuzer so mi še posebej pomagali:
- črnomaljski župnik Peter Kokotec,
- mag. Marinka Dražumerič iz ZVKD Slovenije, OE Novo mesto,
- Dare Mušič in Suzana Mušič, Stražnji Vrh,
- Irena Črnič, Borut Petric, Tone Starc, Maridi Tscherne, Alenka Lakner."