Amalija Žunič (1927 – 2024)

Iztekla se je še ena življenjska zgodba: v 97. letu je na svojem domu na Preloki za vedno zaspala Amalija Žunič, po domače Ljuba Žuničeva.

Rodila se je kot prvi od štirih otrok Jureta in Katarine Ivanušič, po domače Mlinarovih, saj je bil njen oče med drugim tudi mlinar. Leta 1958 se je poročila z Jožetom Žuničem in rodili so se trije otroci: Marija, Ana in Jože. Potem so prihajali vnuki, nato pravnuki ..., žal prezgodaj pa je odšel mož Jože. Zadnja leta je bila priklenjena na bolniško posteljo in tako rekoč popolnoma odvisna od pomoči svojih otrok, snahe in vnukov, a kljub temu je bila v sebi močna in žilava, saj je še lani brez večjih težav prebolela covid.

Ob tej žalostni priložnosti pa zapišimo, da se je za vedno poslovila ne le dobra in skrbna mama, tašča, babica in prababica, ampak tudi zadnja predstavnica preloške generacije, ki je bila za uredništvo te spletene strani neprecenljiv vir pričevanj o nekdanjem življenju na Preloki, generacije, ki je živela od zemlje in z zemljo.

S teto Žuničevo se je bilo vedno lepo pogovarjati o t. i. starih časih, bodisi o pesmih, ki so jih peli ob večerih ali ob delu, o igrah, ki so jih uprizarjali, pa hrani, ki je morala biti na mizi ob določenih priložnostih, npr. ob steljariji, ... ali pa samo o njenem enodnevnem izletu na morje.

Iz svoje rane mladosti je pripovedovala o dandanes nepredstavljivih stiskah ljudi: o spanju pozimi v neogrevani sobi, kjer so od mraza zmrzovala še jabolka, pa o tem, kako je bilo treba na glavi nositi vodo iz zdenca pri malinici po strmem bregu v Valete. Ali o tem, kako se je že kot dete naučila presti: stric ji je namreč naredil sanke, da se bo lahko sankala za hišo, pa se ji je “vidlo prik prez veze vozit dole, da buš potlje sani rinil opet gore”; raje se je pridružila ženskam, ki so predle in so jo lahko naučile česa koristnega! Rada se je spominjala svojih šolskih dni in legendarnega preloškega učitelja Feliksa Juga, ki jo je kot odličnjakinjo pohvalil, da "je lahko staršem v ponos".

Kljub trdemu vsakodnevnemu življenju in delu pa je bila teta Žuničeva nežna, čuteča duša, ki je svoj talent posvetila drobnim stvarem: ki je dihala z naravo, ki je imela jako rada rože in ptice, ki je znala lepo opisati svoje posebne občutke, ko prideš na Krtinjek in pogledaš na Preloko s Krtinjeka ... In ki je znala povedati, da ne bi mogla živeti nikjer drugje kot na vasi, sredi narave.

Povejmo še, da se je hkrati z njo nepreklicno poslovila še zadnja predstavnica “cveta preloških deklet” s te fotografije iz leta 1942. “Nazadnje je i Ljuba Žuničeva zaspala v Gospodu,” bi zdaj rekle te njene vršnjakinje s slike. Zaspala je mirno in spokojno, tiho, kot je tudi živela.

Naj počiva v miru!