Antonu Tomašiču Štigličeva nagrada za življenjsko delo

Društvo slovenskih režiserjev in režiserk je v četrtek v Slovenski kinoteki podelilo Štigličeve nagrade za izjemno režijo avdiovizualnih del. Za življenjsko delo je bil nagrajen režiser Anton Tomašič, ki se je leta 1937 rodil v vasi Gradac nedaleč od Metlike.

O filmskem in televizijskem režiserju Tomašiču so v utemeljitvi med drugim zapisali, da je med sodelavci veljal za vrhunskega profesionalca in pokončnega človeka. Njegov opus je nastajal v časih, ko je bila produkcija igranih vsebin na nacionalni televiziji neprimerljivo obsežnejša od današnje in je tudi z izborom tem in estetskimi stremljenji neredko presegala današnjo produkcijo, ki se zaradi diktata gledanosti vse bolj podreja množičnemu okusu.

Kot absolvent Akademije za gledališče, radio, film in televizijo se je leta 1966 zaposlil na Radioteleviziji Slovenija, kjer je deloval vse do upokojitve leta 2004. Bil je eden najbolj dejavnih televizijskih režiserjev igranih vsebin, njegova filmografija šteje na desetine naslovov.

Sprva je režiral predvsem otroške in mladinske oddaje, kot je denimo legendarna nadaljevanka o leteči pipi Trapollo HH 33 (1969). V naslednjih desetletjih je soustvaril množico televizijskih iger, nadaljevank in nanizank; po scenariju Dušana Jovanovića je posnel Avtostop in Soboto dopoldan, po scenariju Janka Messnerja Vrnitev, po Saši Vugi Gorjupo bajto in Rajnke takrat, po Stanislavi Bergoč Vmesni čas, po Milanu Jesihu Zrcalo, po scenarijih Borisa Cavazze Trinajstico, Primer Feliks Langus in Predsednika, po Vitomilu Zupanu nanizanko Vest in pločevina, po Antonu Ingoliču Žive vezi, po Aleksandru Marodiću Resnični obraz Anite Novak, po Igorju Karlovšku Dosjeji J. K. in Klan.

Vrnitev, ki obravnava položaj koroških Slovencev v času nacizma, mu je leta 1977 prinesla nagrado Prešernovega sklada, drama pa ostaja tako vznemirljiva, da je v Avstriji do danes še niso prikazali v integralni verziji.

Kot še piše v utemeljitvi, je za Tomašiča moralo biti boleče ozadje nadaljevanke Slike iz leta 1941 (1982); šlo je za na silo sestavljeno lepljenko posnetkov propadlega veleprojekta Dražgoška bitka, ki je bil zaradi preseženega proračuna in zakulisnih iger partijskih in filmskih veljakov ustavljen sredi snemanja.

Pozneje je posnel tri celovečerne igrane filme: po scenariju Borisa Cavazze je nastal Kormoran (1986), po scenarijih Marcela Buha Čisto pravi gusar (1987) in Rabljeva freska (1995). Medtem ko je bil slednji deležen vse prej kot prijaznega odziva kritike in občinstva, ostajata prva dva filma še vedno živa: Kormoran s sugestivno igralsko zasedbo, živim jezikom in prepričljivim seciranjem posledic alkoholizma ter Čisto pravi gusar kot ena od klasik slovenskega mladinskega filma, še piše v utemeljitvi.

Podelili so tudi pet enakovrednih nagrad Štigličev pogled za izjemno režijo, ki jih društvo vsako leto podeli najmanj dvema in največ petim režiserkam in režiserjem, ki ustvarjajo na področju filma in televizije. Prejeli so jih Marko Šantić za celovečerni igrani film Zbudi me (produkcija Vertigo), Damjan Kozole za celovečerni dokumentarni film Pero (Vertigo), Maja Prettner za celovečerni dokumentarni film Duhovnica (Studio Virc), Tosja Flaker Berce za celovečerni igrani film Kaj pa Ester? (Temporama) in Ivan Gergolet za celovečerni igrani film Mož brez krivde (Staragara).