Bili so pomembna vojaška enota v boju proti Turkom

V Beli krajini živi okoli 150 potomcev Uskokov, ki so se v 16. stoletju pred turško silo na Balkanu umaknili proti severu. Naselili so se tudi v nekaterih drugih krajih po Sloveniji, vendar so se skozi stoletja popolnoma integrirali, le tisti v Beli krajini so obdržali svoj jezik, kulturno identiteto, a hkrati sprejeli pravila in norme prostora, v katerem živijo.

Čisto na robu Bele krajine, tik ob mejni reki Kolpi, leži vas Miliči. Prvo večje naselje so skoraj šest kilometrov oddaljeni Adlešiči, do občinskega središča Črnomelj jih je sedemnajst. V Miličih živi 23 ljudi, v Marindolu in Paunovičih še kakih 120, v veliki večini potomcev Usokov, ki so se v kraje ob Kolpi sredi 16. stoletja umaknili pred grozečimi pohodi Turkov na Balkanu.

Doma govorijo srbsko

»Kako želite, da govoriva? Slovensko, srbsko? Lahko tudi nemško, več let sem po Nemčiji vozil tovornjak,« pravi Simo Selaković, predsednik cerkvene občine Marindol, v katero sodijo vse tri omenjene vasi. Svojega vladiko (škofa) imajo v Karlovcu, župnik pa prihaja iz Moravic na Hrvaškem. »Kako pa doma govorite?« odvrnemo z vprašanjem. »Ah, doma srbsko, kot govorijo tudi v drugih hišah v vasi. Drugod pa seveda slovensko,« se nasmehne, nato pa odklene težka lesena vrata pred nekaj leti obnovljene cerkve.

Pravoslavna cerkev sv. Petra in Pavla iz leta 1912 stoji na razgledni vzpetini nad vasjo. »Leta 2016 smo s pomočjo donatorjev in prijateljev, ki so v Ljubljani priredili dobrodelno večerjo, prenovili streho, ki je že precej puščala. Nekaj let prej je cerkev dobila novo fasado, prenovljen je bil tudi ikonostas,« pripoveduje Selaković. Napis v cirilici na pročelju cerkve priča, da je tu nekoč stala manjša kapela. Prvo pravoslavno cerkev, to je cerkev sv. Stevana, so Uskoki postavili v Marindolu leta 1564, a je, kot pravi Selaković, pred kakimi dvesto leti pogorela. Tudi cerkve sv. Petra v Paunovičih danes ni več. Druga pravoslavna cerkev, ki še stoji, je Cerkev obglavljenja sv. Janeza Krstnika v Bojancih, ki pa spada v ljubljansko škofijo.

Zgledno sobivanje

V belokranjskih pravoslavnih vaseh še vedno praznujejo vse pomembne cerkvene praznike, vzdržujejo srbske običaje, navade. »Nič drugače kot pred 400 leti,« pravi sogovornik. »Se pa zelo dobro razumemo s preostalim prebivalstvom, tako s Slovenci kot Hrvati. Prav nikoli nismo dobili občutka, da bi naši vera, jezik, običaji kogar koli motili.«

Selaković je obiskoval hrvaško osnovno šolo, nekje do leta 1957 so v vas hodili učitelji s Hrvaškega, pravi. Potem pa so otroci že hodili v slovenske šole. »Lahko bi dobili tudi svojo šolo, s poukom v srbščini, vendar je nismo želeli, kajti otroci potem nadaljujejo šolanje v slovenskih šolah in jim je mnogo lažje, če so že prej v slovenski šoli, da se predvsem dobro naučijo slovenskega jezika.«

Kdaj točno so Uskoki prišli v obkolpske kraje, ni čisto jasno. Po zadnjih dognanjih naj bi jih nekaj sto prišlo na območje hrvaškega Žumberka (takrat del Kranjske) že leta 1526, torej pet ali šest let prej, kot je veljalo doslej, pravi zgodovinar Janez Weiss iz Črnomlja. »Ta podatek je naveden v dopisu kranjskega glavarja iz leta 1741, ki je poročal na Dunaj o statusu žumberških Uskokov in tudi seveda obkolpskih. V dopisu so imenovani 'turkische emigranten', kar je presenetljivo moderen izraz in spominja na sodobne migracije.«

Turki opustošili Belo krajino

Turški vpadi so že v 15. stoletju dodobra opustošili tudi Belo krajino, eden najhujših vpadov pa se je zgodil leta 1524, torej tik pred prihodom žumberških Uskokov. »Takrat je Bela krajina izgubila ogromno svojega prebivalstva, po nekaterih podatkih celo okoli 50 odstotkov. To opustošenje pomeni izgubo prebivalstva, izničenje ekonomije pa tudi nevarnost, saj ni bilo več nikogar, ki bi varoval to obmejno območje. Prihod uskoških skupin v Belo krajino konec 40. let 16. stoletja, ki je dobro dokumentiran, tako predstavlja nekakšno zapolnitev tega manka,« pravi Weiss. Njihov prihod je povezan s poveljnikom Vojne krajine Ivanom Lenkovićem. Prav on je na svojih posestih v Marindolu in okolici naselil Uskoke. Tam so se pozneje razvila še druga naselja.

Še manj poznan je nastanek uskoške vasi Bojanci, pravi Weiss. »Postavljena je sredi 'velikega bukovja', torej gozda. Prav namerno so jih v 90. letih 16. stoletja naselili tja, da bi lažje nadzorovali možne vpade tako imenovanih martolozov, plenilcev, ki so pogosto vpadali s hrvaškega ozemlja.«

Uskoki so si izpogajali vrsto privilegijev, niso bili dolžni značilnih podložniških dajatev, niso plačevali mitnin in pristojbin na cestah, dolžni pa so bili opravljati vojaško službo in so predstavljali pomembno obrambno in tudi ofenzivno enoto v borbi proti Turkom, pojasnjuje Weiss.

Usoki so bili pravoslavci. Tako je bila Bela krajina v 16. stoletju, ko so se tja naselili, prostor Katoliške cerkve, protestantizma, ki se je v tistem času izjemno razširil, in pravoslavcev. Na tem območju se je uporabljalo tudi več pisav, poleg gotice in latinice tudi glagolica in cirilica.

Ohranili so svojo identiteto

»Današnje stanje uskoške skupnosti zelo zaznamuje odmaknjenost na rob Slovenije. To ni več tista vitalna skupnost s konca 19. ali začetka 20. stoletja. Toda skupnost bo obstala,« dodaja sogovornik. »Tudi po drugih delih Slovenije, denimo na območju Štajerske in severne Istre, je zgodovina beležila prihode Uskokov, ki se jih sicer imenuje različno, tudi Vlahi, Bezjaki in podobno. Vendar je tam opaziti popolno integracijo, s prevzemom jezika in pozneje popolno asimilacijo. V Beli krajini pa se najverjetneje zaradi delovanja same Pravoslavne cerkve in bližine drugih uskoških skupnosti na Hrvaškem njihova identiteta mnogo bolj ohranja,« še razmišlja Weiss.

Prav v Miličih je svoj obisk Slovenije maja letos začel srbski zunanji minister Nikola Selaković. Ogledal si je cerkev in bodočo lokacijo muzejske zbirke o Uskokih v Beli krajini. Idejo za postavitev zbirke je dalo Slovensko-srbsko poslovno društvo (BASS) iz Ljubljane, ki bo projekt tudi financiralo. Pred nekaj leti je finančno podprlo tudi obnovo cerkve v Miličih. Za prikaz zgodovine in etnografije tega območja, od kolonizacije Uskokov do njihovega življenja danes, bo poskrbela strokovna ekipa, Janez Weiss pa ob tem pripravlja tudi objavo primarnih zgodovinskih virov o priselitvi Uskokov v slovenskem, nemškem in srbskem jeziku.

Kavšku v Srbiji zlata medalja za zasluge

Srbski minister je bil nad posluhom občine in črnomaljskega župana Andreja Kavška za prebivalce uskoških vasi tako navdušen, da je ne le obljubil finančno podporo Srbije pri postavitvi zbirke, ampak je župana Kavška predlagal celo za odlikovanje. Julija letos je tako Kavšek v Beogradu iz rok srbskega predsednika Aleksandra Vučića prejel zlato medaljo za zasluge v kulturnih dejavnostih in razvoj prijateljskih odnosov med republikama.

Novo stavbo, v kateri bosta dom krajanov in muzejska zbirka, bodo postavili na zemljišču tik pod cerkvijo. Projekt je pripravljen, kmalu sledi vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja. »Računamo, da bi objekt in zbirko prihodnje leto že odprli. To bo prijetna turistična poživitev teh krajev,« pravi Kavšek, ki pa zgodbo Uskokov in sobivanje več kultur vidi tudi v neki drugi luči, namreč v luči današnjih migracij. »Uskoki so dokaz, da če je volja, se da. Naučimo se kaj iz tega,« zaključuje.