Čarovnice

Metličani so v 18. stoletju imeli svoj poslednji čarovniški proces. Kakšno mesto pa bi Metlika bila, ko ne bi imela čarovnic in čarovniških procesov. To je spadalo k ugledu mesta. Tudi danes imamo raznorazne čarovniške procese in uprizarjamo love na čarovnice, le da se je pred dvesto leti natančno vedelo, kako je s temi čarovnicami. Čarovnice so takrat povzročale točo, bolezni pri živini, uročale so otroke, uročale so fante, da niso marali tistih nevest, ki so jim jih določili njihovi očetje in še mnogo drugega so opravljale čarovnice.

Če so takrat kakšno ubogo babše obdolžili, da je čarovnica, je morala priznati, da je res čarovnica, da povzroča točo in podobne bedarije, pa če je hotela ali ne. Če se ni hotela ali pa se ni mogla spomniti svojih »zločinov«, so ji pomagali z natezalnico in podobnimi humanimi pomagali. Nazadnje pa so jo živo sežgali na grmadi in čarovnice na veselje in srečo meščanov ni bilo več.

Sodobni lov na čarovnice je čisto drugačen. Nikogar več ne dolžijo, da povzroča točo. Za točo in podobne ujme je danes uradno zadolžen šef meteorološkega zavoda v Ljubljani in njegovi luftinženirji.

Danes so čarovniki in čarovnice tisti, ki mislijo drugače, kot to želi oblast in se to upajo tudi povedati oblasti v brk. Nekoč so bili to komunisti. Ko pa so prišli na oblast, so oni uprizarjali love na belogardiste, kapitaliste, informbirojevce, in druge '-iste'. No, sežigali teh svojih čarovnikov in čarovnic sicer niso, dobro pa se jim ni pisalo. Za nje so bili zapori, pa Goli otoki in podobne dobrote, kjer pa se jim v glavnem ni godilo veliko bolje kot čarovnicam pred stoletji.

Včasih so rekli: »Glavni sovražniki države so direktorji raznih podjetij.« Pa je bilo treba že zaradi reda, da so v Ljubljani vedeli, kako so razni politikanti na njihovi liniji, kakšnega ubogega direktorčka obdolžiti, naprtiti mu grehe in krivdo o kateri se mu niti sanjalo ni. Drugič so bili glavni čarovniki razni fajmoštri, nato spet kmetje in tako naprej. Važno je bilo, da smo imeli notranjega sovražnika, da so ljudje mislili o njem in ne o pametnejših zadevah.

Pa so komunisti izgubili oblast in nova oblast spet išče čarovnice.....

Vse to rahlo spominja na tisto zgodbo o ciganu, ki je prišel na oblast, ali pa o jari kači in steklem polžu.

Ampak vrnimo se k čarovnicam iz 18. stoletja.

Ve se, da je bila neka Margareta Kukec obdolžena čarovništva in v Metliko je s vsemi častmi in potrebnim spremstvom prišel krvni sodnik dr. Franc Jožef Abramsperk ter začel po ustaljenem redu svoje delo. Najprej preiskava in zasliševanje uboge čarovnice. Tako, kot je nalagal takrat strogo določeni kazenski postopek:

• zasliševanje brez mučenja
• zasliševanje z mučenjem
• poostreno zasliševanje z mučenjem, ki je imelo za posledico ali priznanje ali obdolženčevo smrt.

• sodni proces z zasliševanjem tožnika, prič in obtoženke, ki je iz strahu pred ponovnim mučenjem, ponovno vse priznala. S tem je bila njena krivda dokončno dokazana in usoda zapečatena.

Če se kdo spominja podobnih sodobnih procesov ali pa jih je poskusil na svoji koži, naj mi ne zameri. To je samo dokaz , da se ljudje niso iz zgodovine ničesar naučili ali pa, da so se naučili preveč. Kakor se vzame.... Isti hudič je inkvizicija, GESTAPO, NKVD, OVRA, OZNA, UDBA, UJV, SEKURITA, CIA, FBI, ČEKA in podobne "človekoljubne" organizacije. In tudi posledice so skoraj enake. Le orodja za izsiljevanje priznanj in metode so v novejšem času bolj rafinirane. Nekoč natezalnice, španski škornji pa raztaljeno žveplo in svinec, pa razbeljene klešče, danes pa električni pendreki, zobozdravniški vrtalci, detektorji laži, pa reflektorji s 500 W in močnejšimi žarnicami in tako naprej. Važno je, da so človeka dovolj zmrcvarili, da je priznal in so nato imeli sodniki lažje delo, pa še vest jih ni pekla, saj so imeli pred seboj od obdolžencev podpisana priznanja. Razlika je le ta, da se sodobni 'čarovniki' niso smeli pokazati publiki preveč zdelani, saj bi to naredilo na ljudi slab vtis in bi se hitro začelo kaj natolcevati o dogajanjih v raznih kleteh.

Sodni proces zoper Margareto Kukec je sicer res padel v čas vladanja prosvetljene cesarice Marije Terezije, v leto 1745. Kako pa se je proces zaključil, se ne ve, ker manjkajo ravno tisti listi zapiskov.

Ker pa smo navajeni misliti o Mariji Tereziji vse najlepše, bi glede na to, da je prepovedala mučenje in sežiganje čarovnic, morda le lahko upali, da jo je Margareta Kukec živa odnesla. Vendar pa je imela ta Margareta Kukec to smolo, da do takrat cesarici Mariji Tereziji še ni prišla na pamet takšna ideja. Čarovnice je namreč prepovedala sežigati šele leta 1768 in mučenje osem let pozneje. Celo za njo samo je bil tisti ukaz o prepovedi mučenja tako nazarensko nov in napreden, da se je menda sama ustrašila, kakšne posledice bi lahko imel. Danes bi ji lahko povedali, da nobena oblast tistih njenih ukazov ni jemala preveč resno, cesarica pa se je zaradi njih le vpisala med pametne, napredne in razsvetljene vladarje.

Nekaj let pred tem slavnim čarovniškim procesom so v Metliki ob glavo dali tudi nekega kmeta iz Železnikov in to samo zato, ker je ubil svojo ljubečo in ljubljeno ženo.

Očitno so bili ljudje v tem 18. stoletju dokaj divji in jih niti cerkev ni mogla kaj prida krotiti.