Člani ZB Črnomelj na slovesnosti pod Ljubeljem

Člani Združenja borcev za vrednote NOB Črnomelj so se v soboto udeležili slovesnosti ob 77. obletnici osvoboditve podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen pod Ljubeljem, ki je minila v znamenju ohranjanja zgodovinskega spomina, ki bi preprečil nove vojne grozote. Govorci so pozvali k preprečevanju razraščanja zla in v luči vojne v Ukrajini pozvali k miru.

Slavnostna govornica, predsednica Slovenske filantropije Anica Mikuš Kos je izpostavila, da nam lahko grozote koncentracijskih taborišč služijo kot podstat za čuječnost in hitri odziv na tokove in dogajanja, ki lahko privedejo do ponovnega množičnega trpljenja.

Predsednik Taboriščnega odbora Rab – Gonars Herman Janež, ki je spregovoril v imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri ZZB za vrednote NOB Slovenije, je opozoril, da žal zgodovina in tekoči dogodki kažejo, da zgodovinski spomin z leti bledi. “V malo bolj oddaljeni, a še vedno evropski bližini, se je sedaj očitno popolnoma izbrisal. In to v letu 2022, ko smo pričakovali, da so neke civilizacijske norme dosežene,” je dejal.

Pred slovesnostjo so delegacije tržiške občine, Zveze združenj borcev za vrednote NOB in veleposlaništev položile vence k spomeniku Obtožujem. Garda Slovenske vojske je položila venec v imenu predsednika države Boruta Pahorja. Slovesnosti pa so se med drugim udeležili predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, minister za obrambo Marjan Šarec in ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik.

Delovno koncentracijsko taborišče Ljubelj, je bilo eno od devetinštiridesetih podružnic taborišča Mauthausen, ki ga je nemški rajh postavil za graditev več kot tisoč petsto kilometrov dolgega ljubeljskega predora na strateško zelo pomembni cestni povezavi med nacistično Nemčijo in zasedenimi ozemlji. Taborišče Ljubelj so odprli junija 1943, ko so v njen vselili prvih tristo trideset internirancev. Ti so bili večinoma politični zaporniki, nekateri med njimi pa so bili internirani zaradi zavračanja prisilnega dela ali pa so bili zajeti med racijami. Zaporniki so prihajali iz različnih držav, največ je bilo Francozov, Poljakov, Rusov, Jugoslovanov, pa tudi Čehov, Norvežanov, Grkov, Belgijcev, Italijanov, Nizozemcev, Luksemburžanov, Nemcev in Avstrijcev. Slovenske zapornike, bilo jih je sto deset, so večinoma pripeljali iz begunjskih zaporov. V tem taborišču je bilo zaprtih okoli 1.800 internirancev.

Kot v vseh nacističnih koncentracijskih taboriščih je tudi na Ljubelju veljal hud sistem terorja: neprestano nasilje in grožnja s smrtjo, podhranjenost, neprimerne bivanjske razmere in neprimerna oblačila in obuvala, odvzem svobode in identitete. Delali so v vseh vremenskih pogojih, načrtno so jim odtegovali hrano, v neustreznih bivališčih so bili podhlajeni in brez ustreznega zdravljenja. Stalno so bili trpinčeni s strani avstrijskih in nemških nadzornikov, ki so jih za vodje izbrali zaradi zločinske preteklosti. V času delovanja taborišča je tam umrlo okoli štirideset zapornikov, izčrpane, bolne in kaznovane internirance pa so odpeljali v matično taborišče Mauthausen, kjer jih je čakala smrt v krematoriju. Da bi zabrisali sledove svojih zločinov so Nemci taborišče porušili.

Prostor nekdanjega taborišča Ljubelj je bil razglašen za spomenik državnega pomena.