Črna smrt - 300 let od zadnje epidemije kuge v Metliki (1)

Metlika je bila poleg Turkov in Uskokov deležna še vseh drugi dobrot tistega časa. Ena takšnih je bila brez dvoma - črna kuga. O beli kugi se ljudem takrat gotovo še sanjalo ni.

Zamislite si izgled Metlike tistega časa: ozke ulice, brez kanalizacije, brez smetarjev, brez komunale in komunalnega gospodarstva. Toda, metliške ulice so bile tlakovane. Niso bile tlakovane s kamnitimi ploščami kot Dubrovnik, tlakovane so pa le bile, kar Črnomaljci ne morejo dokazati za svoje mesto, kar pa je za zgodovino Metlike silno pomembno. Metličani pa, hvala Bogu to lahko dokažejo in če bi bilo za prmejduš, tudi pokažejo.

Na te ulice, čeprav tlakovane, so metali meščani iz hiš vse česar niso potrebovali v hišah: odpadke, crknjene mačke, blagodišečo vsebino svojih kahel, cunje, pomije in še in še. To se je na ulici čez dan lepo segrevalo, uparjalo in širilo prijeten vonj po svobodnem mestnem zraku, ki so ga vdihavali meščani. Med tem uličnim okrasjem pa so se potikali napol nagi otroci, ki so scali in kakali, kjer jih pač doletelo. Pa tudi odrasli se niso preveč obotavljali. Po mestu so se podili tropi lačnih mačk in cuckov, pa celi ešaloni štakorjev.

Da se ne bi znanje o takratnih higienskih razmerah čisto zatrlo, skrbe Metličani in metliška oblast še danes. Kdor želi to videti, si lahko vse to natančno ogleda, le sprehodi naj se po nekaterih metliških dvoriščih. Oblast pa niti s prstom ne migne, da bi na teh dvoriščih naredili red. Smo pač v svobodni deželi in meščanom ni jemati njihovo folkloro in zgodovinske tradicije.

Tudi v hišah se verjetno niso preveč trudili s higieno in so na veliko veselje domačinov gojili uši in bolhe.

Pa smo tam: podgane in bolhe pa higiena na zelo zavidljivi stopnji - in ni vrag, da se ne bi pojavila kuga. Nič ni pomagalo, Metličani so cepali kot muhe, da jih niso sproti utegnili pokopati na farnem pokopališču pri Treh farah, ampak kar tam, kjer stoji danes cerkvica sv. Roka ali pa kužno znamenje pri Martinovi cerkvici.

Kuga je obiskala Metličane kar nekajkrat, kar vse priča o nekdanjih lepih higienskih navadah Metličanov. Pa ne samo kuga, morili so še: tifus, kolera, črne koze, jetika, griža, od časa do časa pa tudi lakota.

Najbolj delavna je pa vsekakor bila kuga, ki je Metličane obiskala v letih 1431, 1510, 1646, 1647, 1691. Potem pa se je kugi zdelo, da ne opravlja dela dovolj temeljito, pa se je odločila, da bo ostala v gosteh kar deset let in sicer od leta 1720 pa do leta 1730 in jih spravljala ob živce in dober spanec.

V starih kronikah je zapisano, da je bilo najhujše leta 1646 in 1647. Baje je takrat kuga pobrala okrog 1200 ljudi. Prebivalstva se je polotila panika, niso več hoteli popravljati mestnega obzidja niti plačevati davkov. Da je bila revščina res huda, nam priča tudi Valvasorjeva podoba Metlike, kjer se točno vidi porušeno mestno obzidje in s plankami obit zvonik.

Davke cesarju pa je bilo kljub nesreči treba plačati. Zato so Metličani prodali mestno premoženje, pa še ni bilo dovolj. Cesarska kasa je bila globoka, skoraj brez dna, in tiste uboge denarje je pogoltnila mimogrede, ni ji bilo mar, če Metlika zaradi tega crkne.

Sicer pa - nič novega.

Vsaka državna kasa je brez dna, meči vanjo kolikor moraš, kolikor moreš in kolikor imaš, vedno bo vse pogoltnila in nikoli ne bo polna. Iz nje pa le poredkoma kaj pricurlja, pravzaprav prikaplja.