Črnomelj fčasih (250)

Ivan Senica (Motnik, 25. 5. 1908-Mauthausen, 22. 4. 1945)

Piše Ilinka Todorovski.

25. maja je minilo 115 let od rojstva mojega starega očeta Ivana Senice. Nikoli ga nisem poznala, še moja mama ga ni, saj je odšel v partizane, ko je bila še dojenček, umrl pa je v koncentracijskem taborišču Mauthausen, le dober teden dni pred njegovo osvoboditvijo maja 1945.

Stara mama Fančka in mama Danica sta bili takrat v Dalmaciji, kamor so zavezniki pred sklepnimi vojaškimi operacijami evakuirali na stotine belokranjskih civilistov. Ob vrnitvi v Črnomelj je Fančko namesto snidenja z Ivanom čakalo mučno iskanje pogrešanega moža. Šele čez nekaj let je zvedela, da je ovdovela, da so Ivana spomladi 1944 ranili pri Makošah na Ribniškem, kjer so njegovo enoto izdali, ter ga od tam odpeljali v ljubljanske zapore, nato jeseni v Begunje, kjer je bil zapornik št. 4733, in od tam v kanclager Mauthausen, kjer je umrl kot taboriščnik št. 113854. Mesec dni pred njim je tam omagal še en Črnomaljčan, Jožef Pezdirc iz Vojne vasi (1902–1945). Taborišče je bilo med najokrutnejšimi v nacistični Nemčiji, na zlem glasu predvsem zaradi kamnoloma in 186 stopnic, po katerih so taboriščniki nosili kamnite bloke.

V nekdanjem taborišču so pred leti uredili tudi virtualni muzej s sobo imen, v kateri so zapisani vsi tam umrli, ki jim raziskovalci in potomci postopno vračajo obraze. Ivanova biografija je na povezavi TUKAJ.

Ivan je v Črnomelj prišel leta 1936, iz Motnika, kjer se je rodil in odraščal v dobro stoječi družini gostilničarja in trgovca Franca Senice. Tudi sam se je izučil za trgovca, pri stricu v Šoštanju, nato pa opravljal vajeništvo pri črnomaljskem trgovcu Korenu, kjer se je potem tudi zaposlil. S Fančko sta se spoznala, tik pred izbruhom vojne, ko je zamenjal službo in se zaposlil v livarni, kot vodja skladišča, in bil na stanovanju pri sorodnici Pepci Zorčevi.

S Fančko sta se poročila leta 1942, v ozračju poostrenih varnostnih razmer, zaradi česar se nevesti ni uresničila želja, da bi se k poroki peljala v Einsidlerejev avtu; fašistični colonello tega ni odobril. Mladoporočenca sta živela v Doltarjevi hiši, s Fančkino mamo Katko in sestro Zofko. Ko so italijanski vojaki poleti odvažali Črnomaljce v internacijo, sta Katka in Zofka pravočasno pobegnili v hribe, Fančka in Ivan pa sta morala zapustiti hišo in sta nekaj časa živela v Tajnarjevem skednju. Kasneje so jima dovolili, da se vrneta, a sta morala plačevati najemnino. Hčerka Danica se jima je rodila v domači hiši, na zasilnem ležišču, saj so hišo Italijani izpraznili do golega, odnesli so celo fotografije. Ivan je po kapitulaciji Italije in Katkini vrnitvi iz partizanov sam odšel v brigado. Z ženo in hčerko se je poslovil na mostičku čez Zajčji potok, pod domačijo spodnjih Kuretov. Zadnje pismo je domov poslal februarja 1944, iz Vrboskega.

Njegova rojstna hiša v Motniku še stoji, na družino Senica pa tam spominja le še grob na motniškem pokopališču, tik ob vhodu levo.

Fotografije

Fotografija Motnika s preloma stoletja (izrezek iz stare razglednice): pred nekdanjo trgovino in gostilno Senica v Motniku stojijo Ivanov oče, mati in dve sestri. (Arhiv družine Todorovski)

Ivan Senica (1908–1945): fotografija je nastala na suhem mostu v Črnomlju konec 30. let in je vojno preživela na filmu v fotografskem ateljeju, saj so doma, v nekdanji Doltarjevi hiši, vse pobrali fašisti, med ofenzivo 1942. (Arhiv družine Todorovski)

Zaposleni pri črnomaljskem veletrgovcu Korenu, okoli leta 1937. Ivan je drugi z desne. (Arhiv družine Todorovski)

Poslednje pismo, ki ga je Ivan Senica napisal svoji "dragi ženki" Fančki, l. 1944, preden je njegova enota padla v nemške roke, po izdaji v Makošah pri Ribnici. (Arhiv družine Todorovski).

Stopnice smrti v kamnolomu koncentracijskega taborišča Mauthausen. (Vir: Wikipedia).