Črnomelj fčasih (318)

Peter Panjan:

Naslovna fotografija: pri Košičkih, naših sosedih v Sodevcih, so vzredili telička. Na sliki sta Katarina Medved, por. Medved (1904-1974), doma iz Zapeči, in njen mož Miha Medved (1898-1966), rojen v Košcah. Fotografija je iz arhiva družine Medved.

Še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bili v Starem trgu redni živilski sejmi, na katerih so domačini živilskim trgovcem prodajali teleta, krave, vole in prašiče. Na tisti čas še vedno spominja živilska tehtnica, ki stoji poleg Filipove hiše (2. fotografija).

Teleta in prašiče so pripeljali na vozovih, odrasle živali pa so prignali po stezah in poteh iz okoliških vasi. Takoj po prihodu na sejmišče so kmeta obkrožili mešetarji in spraševali po ceni, starosti živali in podobno. Kdor ni bil vešč mešetarjenja, so ga pri ceni odkupa „okrog prenesli“. Mešetarji so bodisi pomagali kmetu, bodisi kupcu in za te usluge dobili plačilo. Tako je neka starejša kmetica iz Prelesja prignala na sejem starejšo kravo. Da bi zanjo več iztržila, jo je „pomladila“ za kakšno leto. Mešetar pa je kravi odprl gobec in ženski zabrusil: „Ta krava pa je zelo stara, saj sploh nima več zgornjih zob“(za ilustracijo glej 3. fotografijo, avtor posnetka je Sergij Vilfan; fotografijo „Mokronog/291 F000006/305“ hrani Slovenski etnografski muzej). Ženica ki tega, da krave nimajo zgornjih zob ni vedela, je na koncu za kravo iztržila še manj kot bi sicer.

In še ena anekdota, ki govori o kmetu, ki je bil pri prodaji krave zelo "cagav". Kupcem je razlagal, da kravo prodaja, ker nima mleka, ker noče biti breja in podobno. Mešetar, ki ga je poslušal, ga je prosil, če mu prepusti prodajo, v kar je kmet privolil. Mešetar pa je na vse pretege začel hvaliti kupcem kravo, ki da ima 10 litrov mleka na dan, izleže tele ali dva vsako leto ... Ko je to kmet prodajalec slišal je mešetarju odvrnil: "Če je tako dobra, jo pa ne prodam"!

Nenapisano pravilo je bilo, da je bilo treba vsako kupčijo zaliti, zato se je zadnji del posla končal v gostilni. V časopisu Dnevnik (Dnevnik, 13.6.2015) je novinarka Tatjana Pihlar pred nekaj leti zapisala izjavo nekega kmeta iz Sevnice, ki je povedal, da je Kozjanskem veljalo pravilo, „da če nisi zapil polovice zaslužka od prodaje teleta, krava ni hotela biti breja“. Zagotovo je imel kmet prodajalec v gostilni veliko „prijateljev“, zato so prenekateri večji del zaslužka zapravili za pijačo.

Ko so živilski sejmi v Starem trgu usahnili, so hodili kmetje živino prodajat na Vinico. Nisem pa nikoli slišal, da bi kmetje hodili prodajat živino v Črnomelj. V različnih obdobjih so bila sejmišča v Črnomlju na različnih krajih: v Dragi (blizu bivše tovarne Belsad), Pri Vagi (pod Gričkom) in na Kozjem placu. Na Vinico je v sedemdesetih letih hodil „Taljan“, ki je odkupoval živino po precej višji ceni. Za prevoz živine na sejmišče na Vinici in tudi za pomoč pri prodaji so kmetje najemali domačina iz Deskove vasi Andreja Štajdohara – Baričevega Endeta (1930-2020), ki se je profesionalno ukvarjal s tem poslom. On nam je tudi dobavljal male pujske za vzrejo. Med ljudmi kroži zanimiva anekdota, kako je neki kmet Endetu prigovarjal, češ da ima pujsek majhna ušesa. Stric Endi pa mu je odvrnil: „A so tebi viha tako dobra?“.

Živilskih sejmov kot so bili nekoč, danes ni več. Razlog je spremenjen način življenja in tudi strogi evropski veterinarski predpisi, ki zahtevajo veterinarski pregled živali, sledljivost rejnih živali, primeren prevoz živali in podobno.