Kako je tovornik vozil župnikovo vino na postajo

Pri pisanju KRONIKE ŽUPNIJE SEMIČ je avtor Janko Štampar črpal snov iz različnih virov in župnijskih zapisov.
Pri iskanju gradiva je po naključju naletel na še neobjavljen tekst SPOMINI (1900-1931) Semičana Jožeta Derganca. Tako je Janko po zapiskih spisal dogodke ob graditvi belokranjske železnice in prihodu prvega vlaka na semiško železniško postajo maja 1914 leta.

V knjigi piše;

Semič je oddaljen od postaje, ki nosi njegovo ime, pol ure peš hoje. Pravilno bi se postaja morala imenovati Kot. Zaradi strme in slabe ceste je bil iz Semiča dostop do nje težaven. Vse semiške vasi so bile oddaljene od postaje od ene do dve uri. Jugovzhodne vasi župnije so uporabljale postajo Gradac, do katere je vodila ravna cesta.

Pri prevozu vina in drugih kmečkih pridelkov je zlasti trpela živina. Zaradi strme ceste so morali tovorniki, kot so Semičani imenovali voznike, voziti z dvojno vprego, ki
mimogrede ni zadostovala. Pijani so s koli in bičevniki pretepali živino in preklinjali vse, česar so se domislili.

Semičani so pripovedovali, da je neki tovornik vozil župnikovo vino na postajo. Spremljal ga je župnik, ki ga ni pustil preklinjati. Trudila sta se, da bi konji speljali klanec, a ni šlo. Končno se tovornik obrne k duhovniku in mu reče, da brez kletve ne bo šlo. Ta se je popraskal za ušesi in mu odvrnil: »Če ne gre drugače, naj bo v božjem imenu«. Tovornik je zarobantil, da so šli župniku in konjem lasje in dlaka pokonci. Hitro so bili vrh klanca. Župnik in tovornik o tem nista nič več govorila, a so Semičani izvedeli za ta pogovor in so ga radi pripovedovali.

Prav tako je v knjigi zapis, prvega prihoda vlaka v Semič .Pri slovesni otvoritvi so bili navzoči šolarji z učitelji, župnik s kaplanom, občinski možje, orožniki farna godba in mnogo faranov.

Šolarji in mnogi drugi so prvič videli železno cesto. Učitelji so v šoli otrokom že prej opisali:« to so male hišice na kolesih, ki jih vleče parna lokomotiva«.
Na zunanji strani so obite s črno pločevino in imajo veliko oken. Streha je okroglo izbočena, na njej so nameščeni ventilatorji. V hišici so klopi.

Najprej so zbrani slišali v enakomernih presledkih zvonenje zvoncev, ki so bili pritrjeni nad vrati prometnega urada. Nato je začel železničar prestavljati ročice na napravi pred peronom. Poučeni so povedali, da je dal signal »na prosto« za prihajajoči vlak,

Poleg te naprave je bila nameščena še druga z zobčastim kolesom, okrog katerega je bila navita debela žica. Bila je zapornica, ki je varovala cestni prehod zunaj postaje.

»Kmalu smo prvič slišali pisk lokomotive,« je zapisal očividec. »To je bil znak, da je vlak prišel iz tunela. Minuto za tem se je izza ovinka prikazala neka črna naprava, za katero so tekle hišice. Prihajala je s takšno brzino, da smo mislili, da se ne bo ustavila na postaji. Zacvilile so zavore in pred nami je stalo prvič čudo tedanjega sveta.«

Da pa življenje ne bi bilo preveč lepo, so nekaj mesecev pozneje prišli novi dogodki, ki so razburkali Semičane in ves svet, prva svetovna vojna.

PS.: O gradnji proge in izbiri trase si lahko preberete v prispevku Vinka Kukmana.