Kočevarska vas Sredgora (Mittenwald, Mittnbold)

Bog ve, kaj sta razmišljali, Rozi in Sonja, ko sta letos iz sredgorskih ruševin odstranjevali trnje in grmovje. Verjetno sta mislili na čas, ki sta ga preživeli v tej vasi, se držali za krilo babice Rose, tekali okrog hiš, po poljih in travnikih, nabirali solato na »petelcu« (košček zemlje, kjer so v jeseni zažigali suhe veje). Mogoče sta pomislili na sobo, kjer je v kotu stala njuna posteljica, ali pa so jima zadišali babičini »kočevarski štruklji« in »potanc« (jedi iz naribanega surovega krompirja, pomešanega z malo moke in ocvirki).

Sredgora, vasica sredi gozdov, prvič omenjena konec 17. stoletja, je po nastanku sodila med najmlajše kočevarske vasi. Na 710 m nadmorske višine so Kočevarji izkrčili gozd in v bregu, JV od hriba Srednja gora (838 m) postavili prve hiše.
Leta 1770 je vas štela 8, leta 1880 pa že 10 hiš, kjer so takrat prebivali samo Kočevarji. V času med obema vojnama so se v vas pričeli priseljevati Slovenci iz bližnjega Golobinjeka in gozdni delavci, ki so v slogi bivali skupaj s Kočevarji.

Prebivalci so se preživljali s prodajo lesa, govedorejo, svinjerejo in vinogradništvom, saj jim slabo rodovitna peščena zemlja ni omogočala preživetja.
Mimo vasi je bila speljana gozdna železnica, ki je delovala med leti 1929 in 1936.

Vas je imela dve luži in studenec pod vasjo. Kljub temu, da je še vsaka hiša imela svoj vodnjak, je ob suši vode vedno primanjkovalo. Ponjo so morali v oddaljene Vrčice.

23. novembra 1941 se je iz Sredgore v »obljubljeno deželo« izselilo 27 Kočevarjev. V vasi je ostalo nekaj Slovencev, Hrvatov in Kočevarca, ki rodne grude ni hotela zapustiti Rosa (Meditz) Tessari, poročena z Antonom Tessarijem.

Sredgora je med vojno dajala zavetje partizanom. Do jeseni leta 1944, ko je bila vas požgana, je bil tu ekonomat z več delavnicami in skladišči za potrebe partizanske bolnišnice.

Po vojni je v tej odročni vasi še vedno dve desetletji potekalo življenje, kjer so
poleg Tessarijeve, Slinkarjeve in Erjavčeve družine prebivali še Vraničarjevi in gozdni delavci.

Prebivalci so počasi zapuščali ognjišča, najdlje sta vztrajala Kočevarca Rosa in njen mož Anton, ki sta leta 1965 zadnja zapustila svojo domačijo.

Podružnična cerkev sv. Marije Magdalene je bila zgrajena sredi 18. stoletja. Po drugi svetovni vojni je bila opuščena in tako kot hiše je tudi cerkev počasi propadala. Ohranjen je le zvonik.

V 90-tih letih prejšnjega stoletja je Angelbert Tessari obnovil ruševine hiše svojih prednikov, tam je občasno tudi bival. Danes njegova hčerka Mojca obnavlja in vzdržuje objekt. Poleg cerkve stoji brunarica, last Slinkarjevih. Življenje se v Sredgoro počasi vrača.

Ali je Rozi med ostanki ruševin našla odgovore na vprašanja, ki jih že leta nosi v svojem srcu in si jih je zastavljala v svoji knjigi, Tu so živeli, kjer se sprašuje:
»Zakaj so njeni predniki zares odšli. Kdo ali kaj je vlekel Kočevarje iz njihovih domov? Obljube o lepšem in boljšem življenju? Jim je bilo tako usojeno, …
Jih je iz teh krajev gnal strah? Pred kom ali čim? …..Ali pa so upali, da se bodo izognili vojni vihri, smrti…, da bodo tako laže preživeli? Ali bom kdaj dobila razlago, ki me bo prepričala, da je prava?

Ne vem, če je našla odgovore, vem pa da bi bila babica Rosa neizmerno srečna, ker se njeni potomci Angelbert, Rozi, Sonja, Mojca, Tone, Tine… vračajo k svojim koreninam.
Mogoče se bo čez leta v tej vasi ponovno slišal otroški jok.

Vir:
Rozi Mohar: Tu so živeli ...
Mitja Ferenc, Gojko Zupan: Po sledeh Kočevarjev v Črmošnjiško-poljanski dolini