Koliko vina zares pridelamo v Sloveniji?

Kolumna Jožeta Cajnarja: Koliko vina zares pridelamo v Sloveniji?

Trgatev je že skoraj pred vrati in vinogradniki ter vinarji pospešeno pripravljamo vse potrebno za najlepše opravilo v letu. Grenkobo pozebe, toče in suše, ki so letos različno prizadele vinograde – škoda pa v celoti ni majhna –, dodatno grenijo prenizke cene vina na trgu. Te komaj, ali pa sploh ne, pokrijejo lastno ceno pridelave. Seveda se vsi vinarji odkrito sprašujemo, zakaj je pri nas cena vina v povprečju bistveno nižja kot v naši soseščini. Odgovor je seveda skrit v izkrivljeni ekonomski logiki, ki je globoko zakoreninjena v naši vinski praksi. Najbolj nerazumno je dejstvo, da v naši državi ni mogoče dobiti jasnega in resničnega podatka, koliko vina dejansko pridelamo, niti kam ga točno prodamo. Sicer pa poznamo tri različne vrste obdavčitve vinarjev: po katastrskem dohodku, pavšaliste in zavezance za DDV. Zakonsko so stvari načeloma urejene, praksa pa je že nekaj drugega.

V vseh državah okoli nas imajo obvezno na vsaki steklenici nalepljeno znamkico, kot jih imajo na primer cigarete. Zakaj je pri nas drugače? V naši državi naj bi pridelali – po podatkih iz katastra – približno sto milijonov litrov vina na leto. Ta podatek večkrat navajajo tudi razni predstavniki kmetijskega ministrstva, hkrati pa je ravno po uradnih podatkih istega ministrstva letno v Sloveniji pridelanega od 45 do 50 milijonov litrov vina. Še slabše je, ko govorimo o registrirani prodaji, saj se je ta v zadnjih letih zmanjšala s približno 55 na 22 milijonov litrov (vir: Kmečki glas 2016, str. 2).

Sprašujemo se, kje je ostalo vino oziroma na kakšen način se proda. Država je s tem, ko ni hotela urediti trga vina, spodbujala sivi trg in tako velike kleti – med njimi so tudi zadružne – postavila na trgu v popolnoma neenakopraven položaj. Glavna razlika je ravno v tem, da imajo velike kleti in večji družinski vinarji, večinoma združeni v Združenju družinskih vinogradnikov-vinarjev Slovenije, registrirano prodajo in so zavezanci za DDV. Prodaja se je iz trgovin preselila v majhne in srednje kleti, pa tudi v kombije, iz katerih se vino potem prodaja po gospodinjstvih.

O nespoštovanju veljavne zakonodaje smo napisali nešteto dopisov, a brez uspeha. Trg vina se je razvijal kot maligna tvorba, ki bo nazadnje uničila sama sebe. Ob tem se Slovenija v tujini ni razvila v veljavno in prepoznavno vinsko deželo. Velike kleti, ki so zaradi izgube trga postale nekonkurenčne, so obubožale in niso imele sredstev za promocijo v tujini in posledični izvoz. Trenutno je izvoz vina iz Slovenije še vedno relativno majhen (v letu 2014 7,6 milijona litrov; vir: MGGP, 2015) uvoz pa je istega leta po istem viru znašal že 12,8 milijona litrov.

Velika težava je, da uvoz narašča bistveno hitreje kot izvoz. V normalnih razmerah bi se morale velike kleti razviti v izvoznike, ki bi bili sposobni vinske presežke izvoziti. Proizvodnja vina v nenadzorovanih razmerah pa je povzročila presežke na domačem trgu, ki jih je zdaj nemogoče prodati po pošteni ceni. Ekonomska znanost ima svoje jasne, matematično določene zakonitosti. Te bodo nastale razmere na trgu uredile tako, kot to določa trg oziroma tržni mehanizmi. Prevelika ponudba oziroma konkurenca na trgu vina pomeni nižjo, lahko rečemo mizerno nizko ceno vina – ceno, ki vinogradniku ne omogoča preživetja. In tukaj se pojavi glavna težava, ki jo nameravam v prihodnje natančneje pojasniti.

Stare grehe napačne kmetijske politike na področju vinogradništva in vinarstva poskušajo zdaj popraviti glavni odgovorni na kmetijskem ministrstvu. Moramo jim priznati, da vlagajo precej truda v odpravo makroekonomskih anomalij. Vinogradniki in vinarji si seveda želimo, da bi spremembe potekale hitreje, saj si ne želimo novih izgub pomembnih kleti. Ne smemo dovoliti, da bodo naši otroci hlapci na slovenski zemlji. Preveč naših prednikov je plačalo ljubezen do domovine in do slovenske zemlje z najvišjo možno ceno. Nimamo pravice tega zapraviti.