Konjska zgodba iz mladosti stanovalke DSO Metlika

Začela nama je pripovedovati o njeni mladosti in črni kobili, ki so jo imeli doma. Bila je očetova ljubljenka in svoje dneve na kmetiji je preživljala spuščena. Vsako jutro je gospoda, očeta od gospe, pričakala pod oknom hiše. Cel dan mu je sledila in vse so počeli skupaj.

Potem pa je prišla vojna. Italijanski vojaki so kobilo zasegli, ker so jo rabili za vleko topov. Brez vprašanja in brez pomislekov so jo odpeljali. Družina je vsak dan skupaj jokala.

Ko je bilo vojne konec pa se je tale gospa, takrat še otrok, odpravila tja, kjer so bili zaseženi konji. In jo je našla. Pripeljala jo je domov. Kobila je bila kost in koža, iz ust pa ji je tekel gnoj od ran. Kljub posmehovanju vseh ostalih v vasi so jo odpeljali k veterinarju in jo oskrbovali. Zopet so bili združeni in to je bilo najpomembnejše. Ljubezen resnično ne pozna meja.

Ob Tobiju in Cenetu je gospa podoživela spomine na kobilo in ob ponijema potočila kar nekaj solz. Potem pa sta jo tudi nasmejala in odpeljala en krog.

Takšnih zgodb, ki spominjajo na filmske zgodbe, je veliko. Počaščena sva, da jih slišiva in se iz njih marsikaj naučiva. Hvaležna sva, da lahko midva in najina zlata ponija starejšim vsaj malo obogativa dneve. Cene in Tobi sta tako prinašalca smeha, sta sočutna bitja, ob katere se starejši lahko stisnejo in brez besed jokajo. Ali pa ležijo ob njima in vsi skupaj malo zadremajo.

Na sprehodu z njima pa se starejši vživijo in drug drugega hecajo, da so počasnele in se prehitevajo. Smeh, solze, radost in spomini se tako sprostijo ob družbi teh dveh bitjec, ki ne obsojata.

To so ure, ki so polne bogastva. Bogastvo, ki se ne spravi v vrečo ali denarnico. Ampak se naseli v srce.