Leopold Adlešič - Polo

Po končanem drugem letniku tehnične šole me je zelo držalo, da bi nekako prišel na prakso v servis televizorjev, ki ga je imel mojster Aloz Steiner. Takrat je bilo takšno prakso zelo težko dobiti. Ni bilo kot danes, ko se kar cel kup nekih organizacij in uradnikov zavzema za praktikante in pripravnike, da ne bo kršena kakšna njihova pravica in da bodo dobili dopust in celo plačano. Kakšno plačilo neki. Lahko si bil vesel, da te je sploh vzel na prakso. Čeprav me ni potreboval, me je po mojem hudem tečnarjenju vseeno vzel za en mesec na prakso. Njegovo znanje sem kar požiral, saj je bil zares velik strokovnjak. Na koncu moje prakse, ko sem že kaj tudi sam popravil mi je tisti zaslužek kar pustil. To je bilo zelo lepo od njega in sem mu za vse skupaj hvaležen celo življenje.

Imel pa je že enega zaposlenega. Pri njem je bil namreč zaposlen Leopold Adlešič-Polo s katerim sva pozneje postala zelo dobra prijatelja. Bil je malo starejši od mene in na področju elektronike že kar izkušen. Posebej se je specializiral za popravilo tranzistorskih sprejemnikov. Polo prav gotovo spada v legende mesta Črnomelj. Kakor po naključju je tako kot jaz tudi on izviral iz Čudnega sela. Njegov stari oče je bil Janez Adlešič-Kavran po domače. Kavran in moj stari oče Janez Grdešič-Žan sta tudi bila dobra prijatelja in sta ga skupaj lomila po Čudnem selu in sosednjih vaseh.

Polo je bil zelo dober športnik. Igral je nogomet, košarko, rokomet, odbojko….Nekoč ga je prijelo, da bi šel smučat, ker že dolgo ni smučal. Naslednji dan, ko sva se srečala, sva sklenila, da bi šla smučat v Begovo Razdolje na Hrvaškem. Naslednjo nedeljo zjutraj smo to res uresničili in odšli še mojo bodočo ženo, takrat še študentko, Minko Vraničar na smučanje seveda, kot je bil plan, v Begovo Razdelje pri Mrkopalju nad Delnicami. Ko sva ga prišla zjutraj iskat naju je čakala kar zahtevna naloga, saj sva ga morala najprej zbuditi, ker je do jutra nekje po Črnomlju žuriral. Žur je moral biti kar hud, verjetno pa je na žuru igral tudi harmoniko, saj je bil tudi zelo dober harmonikaš. Torej, ko sem ga zbudil in se je oblekel je nastopil prvi resni problem. Pravzaprav se je samo meni to zdel problem, Polo se ni dosti sekiral. Najprej sem ga namreč moral peljati k njegovemu bratu Branetu Adlešiču, da mu je posodil smuči,palice in pancerje. Ko je po Črnomlju zbral še vso drugo potrebno smučarsko opremo, smo se lahko odpravili na pot. Po dobrih dveh urah smo prišli do smučišča. Smučišče je bilo kar zahtevno, polno puklov, ki so mene, ker nekaj let nisem smučal, kar motili. Ampak Polo, Polo je vozil brezhibno z nogama skupaj v kolenih, delal je idealne zavoje, kakor da bi vsak dan treniral. Prepričan sem, da na smučišču ni bilo boljšega smučarja. Drža, smuči in noge skupaj, skratka izjemno.

Polo je tudi zelo dobro igral košarko, pa čeprav je ni nikoli treniral. Kako zelo je bil tekmovalen in zagrižen, kadar se je za kaj posebej odločil, kaže naslednji dogodek. Nekega dne, ko smo pili v pri črnomaljskih študentih zelo priljubljenem lokalu z mnogimi imeni: Na Štalci, Na Skednju, Nad Tržnico…je padla stava, da on in še en njegov kolega premagata mene in še enega košarkarja, ki si ga jaz izberem in ki tudi trenira košarko. To je napovedal s tako prepričljivostjo, da nisem imel druge, kot da sprejmem. Drugi dan smo se dobili na zgornjem igrišču, zvlekli koš na igrišče in začeli mesarsko klanje. Kajti šlo je na nož, za čast, za slavo, skratka za vse kar je povezano s človeškim ponosom. Ne vem kaj se je pravzaprav dogajalo, ampak ona dva sta zadela vse, midva pa nič. Tako se reče, čeprav je bil rezultat zelo tesen. Skratka po zagriženem boju sta Polo in njegov prijatelj zmagala. Jaz sem seveda okrivil za poraz mojega prijatelja, ker da je igral premalo zavzeto in ker vsaj nekajkrat ni ''zlomil'' Polota. Resnici na ljubo, če bi igrali še stokrat naju ne bi premagala več niti enkrat, ampak takrat sta nas in to pošteno

Kakor sem že omenil je bil Polo tudi zelo dober harmonikaš. Na vseh mojih žurih in tudi na žurih drugih je igral na harmoniko. Seveda svoje harmonike ni imel in smo morali vedno za žur nekje najti in posoditi harmoniko, da je lahko igral. To ni bil tako enostaven podvig, saj je bilo takrat v Črnomlju zelo malo harmonik, še sploh pa klavirskih. Kakšno frajtonarico je bilo lažje najti. Polo pa je igral tudi klaviature. Bil je klaviaturist v znanem črnomaljskem ansamblu iz začetka sedemdesetih let INTERVALIH.

Občasno je Igral tudi orglice. Tudi teh ni imel svojih in sem mu jih moral redno posojati. Takrat še ni bilo Aids-a niti Covida-19, pa izmenjava sline, ki je ostala v orglicah ni predstavljala nobenega higienskega problema. Še posebej ne, ker so bile orglice dobro razkužene z alkoholom in mastjo od pečenke.

Polo je bil tudi eden od soustanoviteljev prve črnomaljske komune na Otoku pri Vukovcih. Komuna je nekoč priredila veselico. Iz desk smo zbili oder za ples. Polo je igral na harmoniko, jaz sem sekal pečenko, Minka je pa pečenko vagala in prodajala.

Na veselico so prišli ljudje iz okoliških vasi, za tiste preko Kolpe je bil celo organiziran prevoz z ladjo, katere krmar je bil Alojz Cindrič-Jumbo, danes ugledni znanstvenik in doktor zgodovine, ki je napisal kar nekaj knjig o Belokranjcih, predvsem tistih, ki so študirali na Dunaju. Ko se je na drugi strani Kolpe pojavila gruča ljudi za prevoz na veselico so posvetili z baterijsko svetilko in Jumbo je odrinil z ladjo po njih. Prihajali so k mašno oblečeni moški, ženske v lepih belih oblekah. Skratka vse na nivoju.

Veselica je bila do jutranjih ur. Jedlo in pilo se je prav po krščansko. Je pa sem ter tja komu zdrsnilo, predvsem na plesišču, ki je bilo malo nagnjeno postrani in spolzko od rose. Bele obleke so se počasi obarvale v bolj rjave ali zelene barve. Ko je Jumbo potem zvozil goste na drugo stran so bili vsi prešerne volje. Nihče se ni kaj dosti sekiral zaradi spremembe barv oblačil.

Organizirati veselico je bila velika odgovornost. V glavnem so bili obiskovalci Hrvatje. Ker je bil njihov obisk kar množičen je pri nas organizatorjih veselice nastala moralna obveznost do Hrvatov. Zato smo se naslednji vikend zopet zbrali na Otoku. Ob mizi polni raznih dobrot in pijač je prihajalo do silnih modrosti. Najbolj je prevladalo mnenje, da so se Hrvati z obiskom naše veselice zares odrezali. Zato moramo iz moralnih razlogov njim obisk vrniti, ko bodo oni priredili veselico. Seveda smo se vsi strinjali in tako pomembno odločitev potrdili s kakšnim kozarcem vina. Seveda smo pozneje obisk na Hrvaškem tudi realizirali.

Črnomaljski žuri brez Polota in harmonike ne bi bili to kar so bili. Na žalost je mnogo prekmalu umrl in po njem je v meni nastala praznina, ki jo je dolga leta v meni in verjamem tudi v mnogih drugih, zapolnjeval Polo.

NAGRADA: Če kdo najde v mojem opisu kakšno netočnost, prehudo subjektivnost ali pa celo, bog ne daj, kakšno neresnico, mu v katerokoli gostilno izbere, častim liter vina in kranjsko klobaso.