Ljudje ob Kolpi: Janko Lavrin

Janko Lavrin, literarni zgodovinar, esejist, prevajalec.

Rojen 10. februarja 1887 na Krupi (v Beli krajini), umrl 13. avgusta 1986 v Londonu.

Osirotel je star komaj štiri leta, ko mu starša umreta za jetiko. Odrašča pri sorodnikih in obiskuje osnovno šolo v Semiču, gimnazijo pa v Novem mestu. Po maturi si da od sestre izplačati svoj delež od kmetije in odide na študij v Prago in Sušak (danes del mesta Reka), nato pa še arheologijo in slovansko književnost v Sankt Peterburg. Ker želi podrobneje preučiti Ibsena nekaj časa študira tudi na Norveškem in v Parizu. V carski Rusiji se je srečeval z najpomembnejšimi literati tistega časa, v času prve svetovne vojne pa je bil poročevalec za časopis Novoje vremja iz balkanskega bojišča in se s srbsko vojsko umikal preko Kosova in Albanije na Krf. Po prevratu v Rusiji uvidi, da tam nima kaj več početi in se odloči preseliti v Anglijo. Tu najprej dela kot novinar, nato kot lektor, leta 1923 pa postane profesor za novejšo rusko literaturo na univerzi v Nottinghamu, kar je ostal vse do upokojitve leta 1953. Sodeloval je pri ustanavljanju slavističnega študija na univerzah v Londonu, Glasgowu in Birminghamu. V letih 1941 do 1944 za BBC pripravlja oddaje v slovenskem jeziku.

Večinoma je pisal v angleškem jeziku, nekaj tudi v slovenščini in ruščini, več njegovih del pa je prevedenih v druge svetovne jezike – nekatera tudi v 13 jezikov. Raziskoval je najpomembnejše osebnosti ruske književnosti in objavil številne monografije. Za slovensko literaturo pa je pomemben kot prevajalec, saj je bralcem v angleščini približal Prešerna, Cankarja, Župančiča, Bora in Gradnika. Nameraval je izdati še več slovenskih del v Angliji, a se slovenski pisatelji (ki jih je izbiral Lavrin) velikokrat sploh niso odzivali na pisma urednikov iz Velike Britanije.

Dobro se je poznal z Majakovskim, Ano Ahmatovo, Gumiljovovim, Jeseninom, Mandelštamom, Hlebnikovim, Rozanovom, Dostojevskim, dopisoval si je s Tolstojem …intervjuval je Nikolo Pašića in Milana Ciganovića (človeka, ki je naučil streljati Gavrila Principa - atentatorja prestolonaslednika Ferdinanda, major Vojin Tankosić pa jih je oskrbel z orožjem. Ker ju Srbija ni izročila, je Avsto-Ogrska napovedala Srbiji vojno…). Zelo znana je njegova korespondenca s slovenskimi prijatelji, posebno z Rapo Šuklje, ki je prevajala njegova dela.

Dopisni član SAZU postane leta 1956. Rapa Šuklje ga je označila za najpomembnejšega slavista v Veliki Britaniji. Mitja Meršol ga je opisal kot »Globalnega evropejskega Slovenca iz Bele krajine«. Nekateri biografi navajajo, da je govoril več kot 30 svetovnih jezikov.

Leta 1971 dobi Prešernovo nagrado.

Po Janku Lavrinu nosi ime nagrada Društva slovenskih književnih prevajalcev – Lavrinova diploma.

Nekatera njegova dela:

• В стране вечной войны: Албанские эскизы (In the country in the spring of war: Albanian sketches), Petrograd, 1916.
• Dostoevsky and His Creation: a psycho-critical study, London, 1920
• Tolstoy: a psycho-critical study, London, 1922
• Studies in European literature, London, 1929
• Aspects of modernism: from Wilde to Pirandello, London, 1935
• An introduction to the Russian novel, New York and London, 1943
• Dostoevsky: a study, New York, 1943
• Pushkin and Russian literature, London, 1947
• Tolstoy: an approach, London, 1948
• From Pushkin to Mayakovsky: a study in the evolution of literature, London, 1948
• Ibsen: an approach, London, 1950
• Nikolai Gogol, 1809-1852: a centenary survey, London, 1951
• Goncharov, New Haven, 1953
• Russian writers: their lives and literature, 1954
• Lermontov, London, 1959
• Russia, Slavdom and the Western World, London, 1969
• Nietzsche: a biographical introduction, 1971
• A panorama of Russian literature, London, 1973
• Spovednikova spoved, 1986
• Med osem in osemdeset, Ljubljana 1987
• Pisma slovenskim prijateljem, Ljubljana 2004
• Slovenija Poletje 1928 Nora in Janko Lavrin, Ljubljana 2004.

V Angliji se je poročil s slikarko Noro Fray in v zakonu se jima rodita dva sinova; David je bil znan zdravnik, onkolog v Kaliforniji, ZDA in John pomemben kipar in slikar, ki (še?) živi v Wellsu (Združeno Kraljestvo). Z Norinega in Jankovega poročnega potovanja po Sloveniji je nastal zanimiv tudi hudomušen likovni dnevnik, ki ga je 2004 leta izdala založba Vale Novak.

Slovenijo je redno obiskoval in preživel del leta v Piranu in na Krupi. Njegova rojstna hiša več ne stoji, bila pa je v bližini sedanjega kmečkega turizma »Cerjanec«. Umrl je v 100 letu starosti, le tri mesece pred smrtjo pa je napisal zadnjo knjigo.