Maja Weiss spregovorila o življenju z avtistično hčerko

To je zgodba o tem, kako je, če si drugačen. Pa o tem, kako se, potem ko te zlomijo, večkrat, vsakič sestaviš nazaj. Je tudi zgodba o veliki bolečini in veliki ljubezni. Ampak najprej in predvsem je to zgodba o pogumu in upanju.

Larissa Braatz je stara dvajset let. Ima veliko talentov – govori dva tuja jezika, izvrstno riše, dobro piše – ampak najrajši na svetu pleše. Je energična, živahna, glasna. Inteligentna. Lepa. Larissa ima status invalida. Nima invalidskega vozička ali bele palice, ima »nevidno invalidnost«, Aspergerjev sindrom. Larissa je avtist. In se pogosto zdi, da so ji vsa vrata zaprta, da se ji zaloputnejo v obraz, ampak skupaj z mamo ves čas iščeta nove poti, kako ji omogočiti, da bi lahko sledila svojim sanjam. Da bi lahko plesala.

Vsak 67. zemljan

Maja Weiss je režiserka, scenaristka, profesorica. Veliko intervjujev je že dala. A še v nobenem ni govorila o svoji hčerki. Maja je Larissina mama. »Nikoli se še nisem javno pogovarjala o avtizmu, a pripravljena sem skupaj s hčerko odpreti tudi to Pandorino skrinjico,« pravi. »Mogoče je prišel ta čas – prav zdaj. Toliko je treba v tej družbi premakniti, spremeniti glede avtizma. Ogromno.«

Da bo to njen najtežji intervju v življenju, je rekla. In – tega sicer ni izrekla – tisti, ki terja največ poguma. Od obeh, tudi od hčerke Larisse. »S to najino zgodbo sva šli med ljudi tudi zato, ker naju obe nekateri že čudno gledajo na cesti, v trgovini, v sorodstvu, med sodelavci, šepetajo, opravljajo ..., in zato je najin odgovor tudi v tem intervjuju. Tu sva, izmučeni od vsega, a borili se bova naprej, zase, pa tudi za ozaveščanje o avtizmu, da je veliko težav, a da so avtisti srčni in čudoviti ljudje, inteligentni, zanimivi, samo možnost morajo dobiti, da se jih sprejme takšne, kot so, ne pa da se jih odklanja ali celo boji. Ena od 'aspergerk' v našem Društvu ASPI je rekla, mi avtisti smo v tej državi manjšina. Manjšina, ki je prezrta in ki si še mora izboriti svoj enakovredni status, dodajam jaz. Vsak 67. človek na svetu je avtističen. To je velika volilna masa, pa čeprav je nekaterim avtistom tudi odvzeta pravica, da volijo!«

Avtisti o sebi pravijo, da so »čudni, čudaški, čudoviti«. Veliko tujih slavnih osebnosti je odkrito priznalo, da imajo Aspergerjev sindrom – in so s tem pomagali zmanjšati stigmo, ki se še vedno drži avtizma. Pomagali so ljudem razumeti. Zmanjšati njihov povsem neosnovani strah pred drugačnostjo. Tule je nekaj imen, ki jih boste bržkone prepoznali: okoljska aktivistka Greta Thunberg, igralec Anthony Hopkins, pevka Susan Boyle, podjetnik Elon Musk, režiser Tim Burton, šahist Bobby Fischer ... Tudi nekaterim že davno pokojnim slavnim ljudem pripisujejo to motnjo, med njimi naj bi bili skladatelj Wolfgang Amadeus Mozart, fizik Albert Einstein, pravljičar Hans Christian Andersen, pisec Lewis Carroll, znanstvenik Isaac Newton, izumitelj Nikola Tesla, oče računalništva Alan Turing ... In poglejte, kaj vse so dosegli.

Pri nas ni znanih osebnosti, ki bi se bile pripravljeni izpostaviti, pravi Maja. Tole je njena in Larissina zgodba. Povedali sta jo, ker hočeta, da razumete. Želita, da se njuna bridka zgodba ne bi ponovila.

Brez Larissinega pristanka tega članka ne bi bilo.

Celoten članek si lahko preberete na povezavi TUKAJ.